Bojan Veselinovič, direktor Slovenske tiskovne agencije: Združevanje STA in RTV ne bi bilo dobro

Tako je, STA je ustanovilo njihovo podjetje INI in to je bil prvi primer javno-zasebnega partnerstva. Takrat so se na podlagi prebujajočega se demokratičnega procesa rojevale razne civilne pobude, pri katerih sta sodelovala Zavrl in Verčič, in ena od zahtev teh civilnih gibanj je bila tudi ta, da nastajajoča država dobi svojo agencijo. Zahteva civilne družbe se je torej ujela s poslovno žilico omenjene trojice, ki je ustanovila podjetje in agencijo. STA je bila torej najprej v zasebni lasti, potem so se deleži postopoma prodajali državi in sredi devetdesetih, ko je svoj delež prodal še eden prvih direktorjev STA Tadej Labernik, je država postala stoodstotna lastnica STA.

Ne, vsak od njih se ukvarja s svojim poslom. So pa naši tihi podporniki. (Smeh.)

V zvezi z državnim lastništvom STA se pojavljata vsaj dva stereotipa. Eden je ta, da ima STA monopolni položaj, drugi pa, da je bogato obdarovana z državnimi sredstvi. Ne eno ne drugo ne drži. Če je še pred 15 leti držalo, da je bila STA edina in je imela primesi monopolnega položaja, to zdaj z novimi distribucijskimi kanali niti približno ne drži. Najprej zato, ker so mediji, ki so naši odjemalci, v stiski in jemljejo vsebine tudi drugje, drugič pa zato, ker je svet globalna vas. Če nisi ažuren, verodostojen, če nisi mnenjsko nevtralen, ti ni pomoči. Zato je vsako govorjenje o monopolnem položaju irelevantno. Isto je s finančnimi sredstvi. Za razliko od javne RTV, ki je financirana z RTV-prispevkom, je financiranje STA ena izmed mnogih postavk v državnem proračunu, tako da vsak rebalans predstavlja napoved zmanjševanja sredstev. Leta 2014 smo že bili v situaciji, ko smo polovico sredstev za naše delovanje morali ustvariti na trgu. V lanskem letu se je delež javnih sredstev povečal na 52 odstotkov, še leta 2008 pa smo dobili 62 odstotkov sredstev. Delimo torej usodo vseh medijev, ko gre za zapleten gmotni položaj.

Imamo 200 stalnih naročnikov z letnimi pogodbami in počnemo stvari, ki niso povsem tipične za agencijo, a to počnejo tudi vse sodobne agencije v tujini. Organiziramo dogodke, okrogle mize, lotevamo se medijskih sponzorstev, sodelujemo na javnih razpisih.

Verodostojnost. To je tisto, kar nas razlikuje od drugih distribucijskih kanalov. Smo se pa morali tudi mi prilagoditi novim razmeram in smo novim distribucijskim kanalom pravi čas priznali domovinsko pravico in jih začeli tudi sami uporabljati. Govorim o facebooku in twitterju. V ta namen smo ustanovili razvojno skupino, ki se po posvetovanju z uredništvom odloča, kaj in kdaj objaviti na socialnih omrežjih. Zdaj ni dovolj, da si prvi pri objavi določene informacije, to moraš nujno nadgraditi s socialnimi omrežji.

Ne. Sploh po sprejetju zakona o STA leta 2011 lahko rečem, da direktnega vpletanja politike v delo agencije ni bilo. Kaj doživljajo novinarji na terenu, na kakšen način se oni ubranijo takšnih ali drugačnih pritiskov, je druga zgodba, o tem bi mogoče oni lahko kaj povedali. Ampak zasluga zakona o STA je ta, da je uredil sistem upravljanja in nadzora tako, da zagotavlja avtonomijo novinarstva in da vsaj približno sistemsko ureja način financiranja. Vsaj približno govorim zato, ker je v zakonu zapisano, da nas država mora sofinancirati, ni pa zapisano, v kolikšnem obsegu. Z novim zakonom imamo torej nadzorni svet, ki ni tako velik kot svet RTV. Člani NS STA so sicer res imenovani v DZ, vendar z dvotretjinsko večino, kar je dobra varovalka, da imamo nevtralen nadzorni svet, čeprav je lahko politično različno obarvan. Samo enkrat doslej je bil na nadzornem svetu v taki sestavi poskus debate, ki je imela politično konotacijo. Vendar je večina članov nadzornega sveta zadevo zaključila, ker da je to stvar uredniške presoje.

Govorim o poročanju o vstajah in protestih konec leta 2012.

To je bilo obdobje pred uveljavitvijo zakona o STA. Takrat je bil po oblikovanju nove vlade vsakič takoj zamenjan šef Sove, šef Ukoma in direktor STA, ne glede na prevladujočo politično barvo v novonastali koalicijski vladi. Naj ne zveni bahavo, bil sem prvi, ki sem bil za direktorja izbran na podlagi javnega razpisa, kar prej ni bila praksa. Znotraj mojega mandata so se vlade v minulih petih letih tudi menjale, zamenjan pa nisem bil.

Da, ampak da ne bomo slepomišili. Politika in država odnos do medija v državni lasti lahko kažeta na različne načine. Eden od najprikladnejših je odpiranje ali zapiranje finančne pipe. In če je ustanovitelju do tega, da bi bil medij v državni lasti javen in ne državen, bo pokazal zadosti posluha, tudi ko gre za obseg sredstev za opravljanje poslanstva javne službe. Če smo zelo konkretni, zdaj vsak državljan za delovanje naše agencije na leto nameni le en evro.

Tako prakso so začeli v državah višegrajske skupnosti. Prvi primer je bil na Madžarskem, zdaj se to dogaja na Poljskem, nekaj takega naj bi se zgodilo tudi na Hrvaškem, vendar so tam to za zdaj ustavili. Po mojem gre za prehudo poenostavitev. Vic pa je, da to počnejo zato, da bi zamenjali vodstva javnega RTV-servisa in nacionalne agencije, vse skupaj pa so zapakirali v skrb za racionalnejše trošenje proračunskega denarja.

Ne.

Zato, ker je poslanstvo STA to, da s posredovanjem ažurnih, medijsko nevtralnih vsebin nagovarja celo medijsko krajino.

Res je. Ampak ne vem, če bi bilo drugim medijskim hišam v interesu, da bi jemale vsebine od nas v trenutku, ko bi bili del javne RTV. Ne razumem logike, ki naj bi naredila stvar na ta način racionalnejšo. Oba servisa lahko z lastno ponudbo prepričata ustanovitelja in javnost o potrebnosti lastnega obstoja.

Pri nas žal ni nikakršnega nadzora in varovanja avtorstva, stvar je povsem deregulirana. Seveda so primeri, da vsebino, ki jo objavi naš naročnik, povzame nekdo, ki ni naš naročnik. Ampak še bolj krute oblike so, ko naš naročnik, ki redno plačuje, objavi naš članek od začetka do konca, ga tudi podpiše, ampak zamenja naslov, ki je po navadi mnenjsko obarvan in nima zveze z vsebino. Potem so primeri, ko te naročnik objavi, ampak ne napiše, da smo mi avtor, in primeri, ko naročnik predela našo vsebino, kar jo sicer lahko, pod članek pa podpiše samo svojega novinarja...

Meni je to sprto s temeljno kulturo. Avtorstvo je svetinja povsod v ustaljenih demokracijah, pri nas pa žal ne.

Mi imamo agencijski priročnik, ki je mala ustava za vsakega agencijskega novinarja. Od njega terja mnenjsko nevtralnost, ažurnost, poznavanje slovenskega jezika, spoštovanje norm. Ena od svari je tudi anonimizacija agencijskega novinarstva.

Ena od varovalk je gotovo hitrost objavljanja novic. Zato gre večinoma za povzemanje povedanega, za iskanje drugih mnenj o povedanem. Največje varovalo za nemnenjskost pa so izobraženi novinarji in odlična uredniška posadka. Brez tega bi se lahko hitro znašli v službi ene od političnih opcij, kot se je to zgodilo v drugi polovici prejšnjega desetletja. Bilo je zelo hudo, ko je bil izvršen politični marš čez hišo. Zdajšnja stabilnost STA je nedvomno zasluga celotnega novinarskega kolektiva, saj nihče ne more govoriti o pristranskosti STA.