Začelo se je tako kot pri vsakem intervjuju z zvezdnikom: novinarji, natančneje novinarke smo bile naročene na pol ure kot pri zdravniku. Vajena serijskih intervjujev je Tereza Kesovija sedela za mizo in odgovarjala na vprašanja. Toda po prvem intervjuju je skočila na sredo sobe in objela Eleno Pečarič, ki je prišla na predstavitev nove plošče Oči duše kot njena velika oboževalka. Objemala jo je s skoraj solznimi očmi in prisotnim zabičala, da ji morajo omogočiti ogled njenega koncerta v Cankarjevem domu.
Nato je sedla k drugemu intervjuju in odgovarjala na vprašanja o moških in Parizu. Medtem je Elena Pečarič prišla do mene. Beseda je dala besedo in ugotovili sva, da so obema starši v otroštvu predvajali pesmi Tereze Kesovija. Nato je razložila, kako je v Beogradu v kavarni srečala žensko, ki je bila na las podobna slavni pevki. »Ne bi si oprostila, če bi bila ona, jaz pa z njo ne bi spregovorila,« je dejala. Gospa v Beogradu ni bila Tereza. A nekaj me je prešinilo in predlagala sem, da bi intervju naredili skupaj. Sprva se je branila, nato je le privolila. Še malo sva počakali in Tereza Kesovija je končno prišla do najine mize z vprašanjem, ali ima sedaj še en intervju.
Strahopetno je obupati
»Umrla bom od lakote,« je dejala Tereza, »nič mi niso dali jesti.« A je vseeno odklonila ponujeno hrano in spila le kozarec vode. Nekako je še vedno izžarevala to zanjo značilno vitalno energijo. Pred dobrim mesecem je za hrvaški Novi list dejala, da je vitalno energijo podedovala po mami. »Svoje mame nikoli nisem spoznala. Rodila me je in umrla. Toda njeni geni so živi. Imela sem srečo in nesrečo, prepričana sem, da se mora človek zavedati tega, da živi. Ko vidim njo, tako lepo...« In se je obrnila k Eleni: »Poglej ta obraz. Tvoj obraz je tako lep, tako lepo si našminkana. Potem se sprašujem, bog, ali obstajaš, ker če bi bil bog, potem ne bi delal takih stvari.« »Ni čisto tako,« ji je odgovorila Elena: »V življenju imam veliko sreče, imam veliko moči in volje. Če sem jaz močna, potem lahko storim kaj tudi za druge, ki niso tako močni.« »Ti si vsem vzgled. Ti imaš nadnaravno moč,« je bila vzhičena Tereza. »Ljudje ne smejo obupati takoj, ko jim nekaj ne ustreza. Toda tudi to je človeško. In vi meni pravite, da imam vitalno energijo,« se je skoraj karajoče obrnila k meni. »No, saj tudi vi nikoli ne obupate,« sem se skušala braniti. »Strahopetno je obupati. Seveda sem že bila na robu, odločiti sem se morala, ali se spustim in padem ali grem čim dlje stran od prepada. Odločila sem se za drugo. Pogum je, da živimo, ne da skočimo,« je prepričana Tereza.
»Vsakdo ima neko energijo v sebi,« je dodala Elena. Ko ji je povedala, da ima 44 let, je Tereza vzneseno kriknila: »Koliko? 44? Joj, to so najboljša leta. Kadar me vprašajo, v katera leta bi se vrnila, jim vedno odgovorim, da bi se vrnila v štirideseta.« Na vprašanje, zakaj, je dodala, da si v dvajsetih malo neumen – in nor, je pripomnila Elena –, potem pa si star 45 let in zdi se ti, da že nekaj veš o življenju. »Pa v resnici ne veš nič, ni ti jasno, ali je življenje voda, vino ali šampanjec,« se je zasmejala.
Vedno bo Dubrovničanka
Nato sem imela celo priložnost, da jo vprašam, kje živi. »V Zagrebu, toda nisem Zagrebčanka. Vedno bom Dubrovničanka. Vedno hrepenim po Dubrovniku. Pred nekaj dnevi sem Dubrovnik končno ponovno doživela tako, kot sem ga doživljala v svojem otroštvu. Sedela sem v kavarni nasproti Knežjega dvorca. Miren večer je bil, sami domačini. Tam je bila palača Sponza, tam zgradba senata, katedrala – kot da bi sedela v razkošnem salonu, vse je razsvetljeno, od take lepote lahko umreš. Res ni podobnega mesta na svetu.« Nato s tresočim glasom in skoraj solzami v očeh doda: »Hvala, bog, da si mi dal možnost, da sem rojena v takšnem mestu. Kakšen Zagreb, kakšen Pariz mi lahko nadomesti Dubrovnik?! Saj lahko povsod najdem dobre ljudi, a ko bi hotel vrniti vsaj nekaj iz svojega otroštva v Dubrovniku – tega ni več, nikjer več, v nobenem mestu. Prišli so drugi ljudje z drugačno kulturo in ti imajo sedaj oblast ter se obnašajo kot kralji!«
Terezi Kesovija sem priznala, da sem pred intervjujem imela tremo, ker je njena glasba glasba mojega otroštva. »Kadar mi je težko in sem vsega naveličana, se spomnim, koliko ljudi... ne, sploh ne razmišljam o tem, vem samo, da je to ljubezen. Ker jo dajem z vsem svojim srcem, z vsem bitjem in prepričana sem, da ljubezen pride do ljudi, ki jo želijo sprejeti. Tako kot je z bogom. Toda ko molim, ne govorim 'oče naš', temveč mu govorim neko svojo molitev, nekaj, kar bi želela, da sliši in mi pri tem pomaga. In ko občutiš vibracijo v srcu, je to najbolj očiten znak, da je tvojo molitev uslišal. Mislim, da je to dobro, da je prelepo verovati. Ljudje, ki ne verujejo, niso ljudje in so pripravljeni uničiti svet. Ko sem bila stara 39 let, sem izgubila brata, ki je bil moj oltar, moja ikona. Vem pa, da se bova srečala, globoko verjamem v tisti drugi svet.«
Prepričevanje o onostranstvu
»Jaz pa ne,« je odločno zatrdila Elena in na neki način spregovorila tudi v mojem imenu. »Pa imaš trden argument za to, da drugi svet ne obstaja?« jo je vprašala Tereza. »Ne, nimam dokaza, da je, niti da ga ni, a dokler sem tu, bom živela le tu na najboljši način, da naredim čim več, da vidim čim več, da poskusim čim več,« je bila trdna Elena. »Morebiti bi se bolje počutila, če bi verjela v drugo življenje,« je vztrajala Tereza: »Mi nismo to, kar mislimo, da smo. Mi smo nekaj drugega. Vsi smo že živeli neka življenja in vsi bomo še živeli življenja. Duša nikoli ne umre, zapomni si to. Duša je živa. Ne verjameš mi, kajne?« »Filozofinja sem,« je vztrajala Elena: »Ko sem bila majhna, so me vodili v cerkev in od tedaj imam do njih zamere, ker so se vsi obnašali do mene, kot da sem uboga.« »Ne, ne, ne, popolnoma te razumem. To se ne bi smelo tako zgoditi. Tudi mene so vzgajali tako, da so me vodili v cerkev. Meni so se ti ljudje vedno zdeli smešni, ker niso bili iskreni...«
In potem je zazvonil telefon. »Moramo iti,« je rekla Tereza Kesovija. Toda spomnila sem se trika: »Kako je že ime vašemu psu?« »Kika!« je bila navdušena Tereza, in ker je imela telefon ravno v roki, je nemudoma poiskala fotografijo svojega psa, njene sreče, kot jo opisuje, in poljubila fotografijo: »To je moja ljubica, cmok, cmok, cmok.« Nato je na moje trapasto vprašanje, ali je bila jugoslovanska diva, zatrdila, da nikoli ni bila diva, ker ni imela ne frizerja ne šoferja. »Vse delam zato, ker to želim delati.« »Ne, res niste diva, ker se čuti, da ste iskreni,« je dodala Elena. »Kaj, rekla mi je vi? Nič z vi, mi smo na ti,« je zabičala Tereza. »To, da sva se danes srečali, je bilo nekaj tako spontanega, da se nikoli več ne bo ponovilo.« »Poiskala vas bom na koncertu,« je obljubila Elena.
In Tereza Kesovija je začela podpisovati škatlo zgoščenk, nato pa vzela velik šopek cvetja, ki ga je dobila v dar, poljubila vse, ki so bili še v sobi, kot da bi poznali še iz njenega otroštva, in odhitela na kosilo s prijateljico.
