Zgodovinski spomin o tem, kdaj se je postavilo temelje konfliktov, v pragmatično prevladujoči mednarodni politiki močno peša. Ker varnostni vidik in zakoličenje novih interesnih sfer vse bolj prevzemata vodilno mesto v novi multipolarni ureditvi mednarodnih odnosov, za soočanje z zgrešenimi politikami preteklosti ostaja vse manj prostora. Severnoatlantsko zavezništvo je zgolj eden od igralcev na globalni šahovnici vse bolj nepredvidljivega merjenja moči za geopolitični vpliv, ki se ne konča na evropski periferiji, temveč se nadaljuje v Afriko, Južno Ameriko in Azijo.

Poltretje desetletje po padcu železne zavese je poskušal Nato z nenehnim širjenjem operacij zunaj svojega tradicionalnega območja delovanja dokazati relevantnost organizacije, ki je v jaltski povojni ureditvi Evrope veljala za garant stabilnosti zahodnoevropske varnosti. Zdaj se vrača k svojemu temeljnemu poslanstvu. Po izpuhteli pripravljenosti za nove vojaške avanture svojih vodilnih držav članic, ki so se opekle v Afganistanu, Iraku in Libiji, ter težavni multilateralni sanaciji teh bojišč se spet osredotoča na varnost Evrope. In to s prijemi konvencionalnega vojskovanja iz rokovnikov, ki bi sodili na smetišče zgodovine.

Zavezništvo bo prihodnje leto baltske države in Poljsko poskušalo pomiriti z napotitvijo štirih novih bataljonov na ta območja. Štiri tisoč vojakov naj bi Rusijo odvrnilo od morebitnega napada na članice zavezništva, ki so po letih multilateralnega zbliževanja z Rusijo postale prva frontna črta nove hladne vojne s starim sovražnikom. Geopolitična dinamika barvnih revolucij na tleh nekdanje Sovjetske zveze je v minulem desetletju pripeljala do večanja napetosti med ZDA in Rusijo. Ekspanzionistična politika Vladimirja Putina, ki je za zaščito ruskih nacionalnih interesov in v želji po povrnitvi ruskega vpliva v svetu pripravljen izvesti invazijo na sosednjo državo, je v enaki meri destruktivna za relativno stabilnost v mednarodnih odnosih, kot so bili v imenu demokracije uničujoči posegi ZDA na širšem Bližnjem vzhodu.

Štirje Natovi bataljoni za baltske države in Poljsko so zgolj simboličen prispevek za večji občutek varnosti štirih članic zavezništva. Hkrati pa ima napotitev precej večji pomen za zavezništvo kot celoto, ki se ob težavnem iskanju odgovorov na grožnje nedržavnih akterjev precej bolje znajde v stari hladnovojni miselnosti odvračanja znanega nasprotnika. Nenehna demonizacija Rusije in preigravanja »strokovnjakov« o morebitni hitrosti prodiranja ruskih vojakov v osrčje Evrope prispevajo k ustvarjanju ozračja, kjer resni poskusi zniževanja napetosti ne morejo pasti na plodna tla. Rožljanje z orožjem in premikanje bataljonov je vzajemno napajajoča se dinamika poglabljanja konflikta med Rusijo in Natom. Evropa se bo nanjo morala privaditi.