Vertikalno je berlinski godalni kvartet Kairos že lani krstno izvedel v Salzburgu in Berlinu, skoraj polurno delo je napisala po njegovem naročilu, zdaj pa so ga kot gostje izvedli še v Ljubljani, in sicer v razširjeni inštrumentalni različici s Studiem za sodobno glasbo ljubljanske glasbene akademije. Študenti so skladbi dodali svojo improvizacijsko noto. Skladateljico Lariso Vrhunc je pihalni kvintet Slowind izvajal že na prvem festivalu Slowind pred 18 leti.
Najprej ogrodje, potem material
Najbolje se Vrhunčeva znajde v večjih ansambelskih skladbah, pri tem je dramaturško domiselna in strukturno premišljena, predvsem pa subtilna, za nekakšno protiutež glasbenemu formalizmu. »Ko se lotim pisanja večje skladbe, si moram najprej postaviti večplastno mrežo, nato pa znotraj tega delam. Vendar ne morem začeti pri prvem taktu, najprej moram videti celoto,« pravi. Denimo pri skladbi Vertikalno sta jo zanimali dve ideji: kako skladba funkcionira v kvartetu in kako v razširjeni, concerto grosso različici. Pri tem jo je zaposlovala ideja navpičnosti, kjer uho vsake toliko išče svoj oprijem, zato je poudarila oziroma rahlo ozvočila tišino med vertikalami in izvedbo zaupala kvartetu, pri razširjeni različici pa je 12 poljubnim inštrumentom napisala iztočnice, kar naj bi vsaki novi izvedbi dodalo noto presenečenja.
»V pedagoškem smislu jih na tak način učim poslušanja; bolj pozorni so, kaj se v glasbi dogaja,« pravi Vrhunčeva, profesorica na muzikološkem oddelku Filozofske fakultete v Ljubljani. Tokrat je šlo za neke vrste vodeno improvizacijo.
Poučevanje jo precej zaposluje, vendar ima s tem več ustvarjalne svobode, ni odvisna od naročil. Na fakulteti med drugim predava glasbeni stavek, kjer se matematično analizira vsaka komponistova ideja, vendar zagotavlja, da je to pri lastnem pisanju ne zavira. Zdaj ne več, bilo pa je obdobje, ko se je s temi težavami spopadala. In ni edina, v tujini na to temo poznajo tečaje, ki se jih je udeležila tudi sama in kjer se je lahko ustvarjalno prevetrila.
Manj, a še bolj poglobljeno
»Tudi o vsaki kritiki je dobro premisliti, čeprav gre zgolj za osebno mnenje drugega, za njegov okus. Ne morem izstopiti iz tega, kar me zanima, kar je moj ideal, so pa kdaj kakšne pripombe tehnične narave ali glede stila tehtne in teh ne vržem kar čez ramo. Če ostajaš tam, kjer je že preizkušeno, je dolgčas,« ugotavlja.
Ravno pred kratkim je zaradi habilitacije preposlušala ves svoj opus in skladbe so si na neki način podobne bolj, kot je pričakovala. »Vseeno pa se je moja glasbena govorica nekoliko le spremenila. Ker ves čas eksperimentiram, mi izkušnje kažejo, kaj ne funkcionira, in to potem spreminjam. Zdaj recimo pišem manj komplicirane harmonije. Ves čas je treba paziti, da si sam svoj prvi poslušalec,« še pravi.
Po daljšem času je napisala zborovsko skladbo, ki bi jo moral na svojem nedavnem letnem koncertu krstno odpeti APZ Toneta Tomšiča, pa jim je note oddala malce prepozno, zato jo bodo izvedli pozneje. Prihodnje leto ima kar nekaj naročil iz tujine, ta hip predvsem za manjše zasedbe, pisati zanje pa se ji ne zdi nič kar preprosto. Priznava, da se je precej namučila s skladbo …mirno trajajoče stvari… za oboo in harfo, ki sta jo spomladi na Slovenskih glasbenih dnevih krstno izvedla Matej Šarc in Ursula Aščić. Težko ji je pisati tudi za klavir, ker je za ta inštrument toliko literature, da lahko skladatelj hitro pade v klišeje.
Vrhunčeva dodaja: »Vedno si skušam predstavljati, kaj bo moja skladba ob poslušanju povzročila v meni sami. Ne računam na to, da bodo imeli drugi poslušalci podobne občutke, vseeno pa bi jih rada na neki način zagrabila, da mi sledijo.« Na raziskovalnem področju se ta hip ukvarja s spektralno glasbo in njenimi vplivi v slovenski ustvarjalnosti ter o tem piše knjigo.
