Ampak dajmo konvencionalno razmišljanje o uprizarjanju in pisanju kritike na stran. S transparentnim avtorstvom ali brez njega, predstava mi, evropski mrliči je v vsakem primeru vzorčen primer brezobzirnega, uporniškega, vulgarnega, nasilno angažiranega in podivjanega gledališča, ki vrešči, hrope, trza, brca, psuje, razgalja in želi na vse grlo in žolčno prekleti ves svet naenkrat, vsi so na tapeti za odstrel, diktatorji, gnusni politiki, škofi, lokalni člani komisij, nikomur ni prizaneseno, z nasiljem proti nasilju, s kijem, vandalizmom, orožjem, niti ni pomembno, da se le razbija, krši in uporablja kar največ »revolucionarnih« scenskih znakov, simbolov in trušča, kar naprej, brez predaha, brez trenutka za premislek ali streznitev.
Kakor sugerira že naslov, gre za kompilacijo kritike obstoječega evropskega sistema, v katerega se vzporedno zlivata aktualna pisava in vizionarska prisotnost Srečka Kosovela kot senzibilnega preroka nevzdržnega stanja, s katerim se ta hip identificira Evropa. Režijsko-dramaturški modul ne dopušča in niti nima namena vzpostavljati logičnega narativa, v nizanju scen ni časa za iskanje in povezovanje usklajenih vzrokov in posledic, fragmentarne slike in prizori si sledijo kot impulzivne situacije, nekje v dialogu, poetične in recitatorske, drugje temelječ na gibu, vizualijah in sili neverbalnega. Referenc je nešteto in iz tistega, kar je v uprizoritvi kritizirano, se ta uprizoritev v nekaki svojevrstni perverziji tudi navdihuje in napaja; kanibalski kapitalizem, militarizacija, brezupnost mlade generacije (ali pa kar vseh), katolištvo, korupcija, povojne travme. Vse je nastavljeno kot element atrakcije, posmeha ali prototipske politične umetnosti, manj pa je mogoče zaznati notranjo predelavo in vrtljaje, ki bi osupnili in nam razprli še kakšno novo dimenzijo dojemanja sveta in civilizacije, ki ni na koncu nič drugega kot barbarstvo, utopljeno v lastnih fekalijah.
Kolektivna masa izvajalcev – Damjana Černe, Brane Grubar, Alja Kapun, Stane Tomazin, Željko Hrs, Boris Kos, Anja Novak, Ivan Peternelj, Matija Vastl in Janja Majzelj – je razcepljena na nešteto drobnih vlog, funkcij, so raztelešeni prinašalci konkretnega in metaforičnega, včasih absolutni individualci, drugič nevidni delec kolektivnega. Njihovo bliskovito prehajanje med arhetipskimi, folklornimi, mitološkimi in globalističnimi elementi sproža občutja, ki nas premetavajo (bolj površinsko kot angažirano) v narodnozavedna, otroška in nezavedna stanja, vsega se dotaknemo, a v nič zares ne potopimo. Vrvež vidnih sporočil, izrekov ter imitacij zgodovinskih osebnosti in dogodkov vzpostavlja nezavezujoč odnos, ki se konča tam, kjer bi se moral šele začeti. Pri jasnejši opredelitvi do obravnavanega in manj pri hvaležnem alibiju, da rešitve in izhoda iz mukotrpnega (evropskega) stanja tako ali tako ni, nemoč je naš bog in spreminjanje sveta (kaj šele v gledališču) je utopija. Še bolj utopična je revolucionarna dekadenca v njem, ki ostane na ravni dekorja in slepih nabojev.
