Barbara Prinčič pripada prvi generaciji diplomantov na ALUO (Akademija za likovno umetnost in oblikovanje) na oddelku za oblikovanje, kjer danes predava, diplomirala je leta 1991, teden dni pred slovensko osamosvojitvijo. Delala je tudi v Tajpeju na Tajvanu v Centru za promocijo oblikovanja (DPC), kjer se je ukvarjala s promocijo stroke na več ravneh – vladni, med podjetniško srenjo, širšo skupnostjo in strokovno javnostjo. DPC je bil takrat (leta 1992) del velike institucije, ki bi jo lahko primerjali z Gospodarsko zbornico Slovenije. Tajvan je takrat izvajal svoje tri petletke, vredne 160 milijonov dolarjev, z namenom osveščanja in promocije industrijskega oblikovanja, promocije in izboljšanja podobe izdelkov »made in Taiwan«. Podiplomski študij je opravljala v European Design Centru v Eindhovnu na Nizozemskem. Zelo se je seznanila z okoljsko problematiko v oblikovanju ter spontano in v duhu odgovornosti sprejela osebno odločitev, da bo to njena življenjska usmeritev. Po desetih letih zbiranja gradiv in spremljanja vsebin z ekološko problematiko je sestavila mozaik in ga z magisterijem zaokrožila v celoto.

Kdaj ste prvič začutili, da bi bili oblikovalka?

Težko odgovorim, kdaj in ob kateri priložnosti se mi je posvetilo. V čakanju na preblisk sem imela vedno nekje v ozadju rezervni plan – študij arhitekture. Vselej so me zanimala različna področja, sem se pa nagibala v humanistično umetniško smer in ne v naravoslovnotehniško. Tudi znotraj stroke skušam biti dejavna na vseh stebrih. S projektnim delom delujem v profesionalni praksi, kot pedagoginja na ALUO vlagam energijo v razvoj mladih kadrov in si prizadevam za promocijo stroke. Delovati tako razpršeno je seveda lahko dvorezni meč, kajti če se več posvečaš enemu področju, te ne opazijo na drugem. In potem mislijo, da te enostavno ni. Kar pa seveda ni res.

Na ALUO predavate trajnostno oblikovanje, kaj natanko je to?

Industrijski oblikovalci načrtujemo izdelke, storitve, sisteme. Z vsako stvaritvijo ustvarjamo negativne vplive na okolje, posledično na človeka. Trajnostno oblikovanje je okoljsko odgovorno oblikovanje, ki že v zasnovi izdelka upošteva vse faze njegovega celotnega življenjskega kroga. To pomeni, da moramo razmišljati o pravilni izbiri materialov, porabi energije za proizvodnjo materialov in izdelka ter njegove embalaže. Moramo razmišljati o transportnih poteh, o tem, kaj se bo z izdelkom dogajalo v fazi njegove uporabe in potem, ko se mu življenjska doba izteče. Zato se mora vsak oblikovalec, še preden začne delati, najprej vprašati, kakšen izdelek razvija – ali preprost ali kompleksen, za katero tržišče, kakšna je njegova predvidena življenjska doba, kaj bo z izdelkom po odsluženi funkciji. Predvsem se pri razvoju izdelkov premalo razmišlja o izbiri materialov z vidika predvidene življenjske dobe. Tak primer je, na primer, zobna krtačka, katere priporočljiva doba uporabe je tri mesece. Na žalost je njen ročaj narejen iz trpežnega polimera, ki bi zdržal tudi deset let. Gre za absurd na globalni ravni! Zato se moramo že v fazi načrtovanja odločiti, katero okoljsko smernico bomo zasledovali. Hierarhija je znana: ponovna uporaba in predelava, recikliranje, ki je že proizvodni proces, ne vedno okolju prijazen, sledijo kompostiranje, sežiganje in zakopavanje. Tako potekajo stvari v okviru strategije ekoučinkovitosti. Na področju ekouspešnosti, kjer gre za princip od zibke do zibke, so stvari še bolj kompleksne in jih je veliko težje zasnovati in izpeljati. Ni pa nemogoče. Študente seznanimo z vsemi omenjenimi principi, ki jih morajo poznati tudi zato, da bodo lahko delovali v skladu z evropsko usmeritvijo krožnega gospodarstva.

Kaj menite, kako dvigovati in podpirati globalno zavest o kulturi oblikovanja?

Obstajajo okolja, kjer je oblikovanje vpeto v socialno, ekonomsko, kulturno okolje že po tradiciji, kot je to v Italiji, ali zaradi naravnih danosti, kot na primer v Skandinaviji. V industrijsko razvitih okoljih je oblikovanje vpeto v strukturo okolja tudi zato, ker je iz ekonomskih razlogov prepoznano kot strateški dejavnik pri ustvarjanju dodane vrednosti. V industrijsko šibkejših okoljih, ki do tega spoznanja niso prišla, bi bilo treba zavest o kulturi oblikovanja dvigovati s pomočjo izobraževanja. Na tem področju bi morali slediti priporočilu European Design Leadership Board, ki v svojem elaboratu Design for Growth and Prosperity iz leta 2011 na področju izobraževanja pravi, da je treba v evropskem prostoru poskrbeti za osnovno oblikovalsko opismenjevanje na osnovni in sekundarni izobraževalni ravni.

Kakšen je vaš pogled na prihodnost slovenskega oblikovanja?

Ne prav optimističen. Nimamo kritične mase, zato vsaj v bližnji prihodnosti ne pričakujem sprememb. Ne vem, kaj bi se moralo zgoditi slovenskim podjetniškim strukturam, da bi začele bolj množično uporabljati oblikovalske storitve. Dosežki v mednarodnem prostoru dokazujejo, da je slovenski oblikovalski potencial, ki ga vzgajajo različni oddelki na članicah Univerze v Ljubljani, zagotovo primerljiv s kadrom v tujini. Žal potencial ni dovolj izkoriščen.

Za svoje dosežke v industrijskem oblikovanju ste prejeli že veliko mednarodnih pohval in nagrad, med drugim svetovne strokovne žirije A'Design Award za znameniti stol 5x5, katerega glavni gradni element je ploščica iz ksilita, ki je sicer 2,5 milijona let star material in prihaja na površje zemlje skupaj z velenjskim lignitom. Kaj vam pomenijo nagrade osebno in koliko v poslovnem smislu?

Na to vprašanje kolegi arhitekturno-oblikovalske stroke običajno odgovorijo, da jim pomeni potrditev za dosedanje delo ter spodbudo za vnaprej. Seveda se pridružujem tej tezi, vendar se je treba zavedati, da je vsaka nagrada podeljena v določenem kontekstu. Zato nagrad ne moremo jemati absolutno. Vedno bi lahko bilo tudi drugače. Vesela sem vsake nagrade, pospravim jo v predal in življenje teče dalje. Kakšnih poslovnih koristi pa v Sloveniji od nagrad še nisem imela.

Duša Podbevšek - Bedrač