Fotografijo begunke, ki jo obkroža skupina otrok, sem posnel po tem, ko so jih v Tovorniku na srbsko-hrvaški meji pustili v vagonu vlaka, kjer bi se skoraj zadušili. Dva vagona sta bila odvisna od električne ventilacije, oken se ni dalo odpreti. Medtem ko so jih vkrcavali, so lokomotivo izklopili in tako so se ljudje začeli dušiti. Bilo je grozno, kričali so, pisali po zarošenih šipah. Nekdo je omedlel, mislili so, da je umrl. Policija ni hotela pomagati, češ da samo izpolnjujejo navodila. A napaka je bila že, da so jih vkrcali na vagon brez elektrike.
Vam je bilo težko fotografirati ljudi v takšni življenjski stiski?Teden dni po tem incidentu so se mi vrnili prav ti prizori teh otrok, prepotenih, zasoplih, prestrašenih. To je bila moja najhujša izkušnja pri fotografiranju beguncev nasploh. Delal sem tudi na kakšnem vojnem območju, dokumentiral sem hrvaško nevihto. Streljali so na nas, ogromno trupel mrtvih vojakov sem videl, zares pretresla pa me je samo ena stvar – ko sem v Bihaću prišel v bolnišnico, polno otrok brez nog in rok. Trpljenje otrok me res prizadene.
Tudi v domačem okolju udarijo katastrofe. Pri nas smo imeli potres, žledolom, večkrat hude poplave... Je te katastrofe mogoče primerjati, ko jih morate kot fotoreporter dokumentirati?Ne. Vsaka katastrofa je huda za tistega, ki ga zadane, a drugače je, če nekaj družin začasno izgubi domove, kot če množica ljudi izgubi domove. Ko vidiš takšno maso ljudi, te šokira.
V novinarstvu je osebni stik z ljudmi ključen. Kaj pa pri fotoreportaži?Vedno skušam vzpostaviti stik. Moram pa reči, da je bilo lažje na eni strani meje kot na drugi. Čim so prestopili eno mejo, je bilo ogromno dobre volje in optimizma, ko pa so čakali na prestop, jim je bilo težje, tako da sem moral pristopati previdneje.
Ste tudi sami doživeli nasilje oblasti in omejevanje pravic beguncev?Nikjer nismo imeli toliko težav s policijo, kot smo jih imeli novinarji in fotoreporterji v Sloveniji. Ne na Hrvaškem, ne v Srbiji, ne na Madžarskem, ne v Avstriji, celo v Grčiji ne, kjer so sploh znani po spornih praksah. Pri nas so dostop do beguncev krčevito nadzirali. Najprej sem mislil, da je to tako, ker smo Evropska unija, a ko sem prišel v Avstrijo, sem videl, da to ni res. Tam nismo potrebovali nobenih posebnih dovoljenj, v begunski center sva z novinarjem prišla brez težav, niso nama omejili časa dostopa. Pri nas pa so dostop iz dneva v dan bolj oteževali in neprestano postavljali posebne pogoje in omejitve. Očitno so bile naše oblasti bolj papeške od papeža.
So nam te fotografije pomagale videti človeški obraz begunske krize?Mislim, da so, a največ je za to naredila fotografija triletnika na turški plaži. Kar kaže, da je danes skoraj treba prestopiti etično mejo, da narediš odmevno fotografijo. A fotografija je naredila premik v zavesti in to je pomembno. Poleg tega se je to res zgodilo in se še dogaja. Etična meja je tanka. Tudi sam dvomim, da bi se lahko uprl pritisku sprožilca, če bi stal pred tem prizorom.
Kaj se dogaja z etiko fotoreportaže – nekateri menijo, da izginja?Nasprotno. Ko sem šel pred 20 leti fotografirat prometno nesrečo, ni bilo težav s fotografiranjem in objavo trupla, danes to ne bi bilo mogoče. Prvič, zakonsko je omejeno, drugič, postalo je etično vprašanje.
Zmagovalno fotografijo imate tudi v kategoriji kultura in zabava, posneli ste jo na Škofjeloškem pasijonu. Vam je v izziv tudi fotografiranje družabnih dogodkov?
Nikoli nisem imel področja, ki bi mu dajal prednost, fotografiram lahko vse. Odvisno od samega dogodka – pridem nekam, lahko me pritegne, lahko me ne. Če je dogodek vizualno atraktiven in ima zgodbo, me lahko pritegne vsak.