Da bi vse vodne vire v Sloveniji zaščitili pred pogoltnim mednarodnim kapitalom, je zaradi razsežnosti in pomena te naravne dobrine za različne človeške dejavnosti skoraj nemogoče, ocenjujejo pravni strokovnjaki. Toda tudi z zapisom pravice do pitne vode v ustavo se bo pravo delo šele začelo. Če bo pitna voda v najvišji pravni akt države predvidoma jeseni vpisana kot pravica vsakogar in dobrina, ki ne more postati tržno blago, bodo potrebni globoki posegi v slovensko zakonodajo, poudarjajo pravniki. »Ustava do potankosti ureja delovanje poslancev ali na primer vlade, poglavje o gospodarskih in socialnih razmerjih, ki predstavljajo praktično vse vidike našega življenja in vključujejo tudi pravico do pitne vode, pa obsega vsega 14 členov. To so samo sence izhodišč za naš ekonomski in socialni sistem, zato bo tudi za zaščito pravice do pitne vode bistvena zakonodaja,« je pojasnil nekdanji ustavni sodnik in vodja posebne strokovne skupine za dopolnitev ustave dr. Lojze Ude.
Kdo bo v resnici dobil vodo
Odprtih vprašanj je veliko. Na ministrstvu za okolje in prostor se recimo sprašujejo, ali bo predlagana dopolnitev ustave prinesla zgolj prost dostop vsakogar do vode ali pa bo morala država vsakemu prebivalcu zagotoviti zdravstveno ustrezno pitno vodo. Več kot 150.000 ljudi v Sloveniji se zdaj s pitno vodo oskrbuje iz majhnih lokalnih vodovodov, ki niso nadzorovani.
Še večji zalogaj bi bil do čisto vsakega prebivalca države pripeljati javno vodovodno omrežje. Približno 30.000 ljudi se danes oskrbuje s kapnico, več kot 7000 prebivalcev pa v svojem domu sploh nima vode. Kilometer javnega vodovoda po podatkih okoljskega ministrstva stane od 100.000 do 400.000 evrov.
Velik pretres obstoječe ureditve bi povzročila tudi zahteva po enaki višini plačila za oskrbo s pitno vodo, ki je zdaj od občine do občine različna. Tudi tako bi namreč lahko razumeli pravico vsakogar do pitne vode. »Menimo, da bi bilo primerno v postopku sprejemanja predlaganega ustavnega zakona zagotoviti natančno predstavo o sami vsebini zapisa v ustavo, predvsem, kakšna materija naj se ureja na ravni ustave in kaj urediti na ravni zakona oziroma podzakonskih predpisov,« svetujejo na ministrstvu.
O finančnih posledicah še nič
Od natančnejše opredelitve, kaj v resnici pomeni pravica do pitne vode, bosta odvisna obseg in globina potrebnih sprememb obstoječe zakonodaje. Že zdaj pa se tako na ministrstvu kot v pravniških vrstah strinjajo, da bo treba poseči na vsaj štiri velika področja: v predpise o varstvu okolja, o gospodarski javni službi in javno-zasebnem partnerstvu, o lokalni samoupravi in o vodah. Koliko bi ti posegi lahko stali, ni ocenil še nihče.
Kljub številnim odprtim vprašanjem pa je že jasno, da predlagani novi člen 70.a ustave najobčutnejše spremembe prinaša tržnemu izkoriščanju vodnih virov. »Opraviti bomo imeli zlasti z obstoječimi koncesionarji in s primeri, kjer se ekonomsko izkoriščanje vodnega vira prekriva z njegovo uporabo za oskrbo prebivalstva s pitno vodo,« je napovedal dr. Ude.
V Sloveniji prebivalstvo s pitno vodo praviloma oskrbujejo javna podjetja, toda med stotnijo izvajalcev je tudi nekaj zasebnikov. »Tem bo država koncesijo odvzela ali pa bo pustila, da se jim naravno izteče in jim potem zgolj ne bo več podelila nove. Pri hkratnem izkoriščanju vodnih virov za ekonomsko rabo in vodooskrbo pa bo treba koncesijske pogodbe dopolniti s klavzulo o omejitvi črpanja v primeru upadanja zalog vode ali pa bo treba takšne omejitve uveljaviti z zakonom,« je našteval dr. Ude.
Javni vodovodi z izključno pravico
Na okoljskem ministrstvu so pojasnili, da vodnjaka, vrtine ali izvirskega zajetja, iz katerega se napaja javni vodovod, že zdaj ni dovoljeno uporabljati niti za individualno oskrbo prebivalcev s pitno vodo niti za kar koli drugega. Toda zakonodaja v ničemer ne preprečuje uporabnikom, da ne bi prek različnih zajetij vode črpali iz istih zalog oziroma podzemnih vodonosnikov. »V Ljubljani imamo samo dve veliki območji podtalnice, Ljubljansko polje in Ljubljansko barje,« je opozoril dr. Ude.
Po podatkih vladne direkcije za vode o podeljenih vodnih pravicah se javni vodovodi v Sloveniji napajajo iz 2064 vrtin, kar 20.485 vodnjakov pa služi lastni, to se pravi zasebni oskrbi prebivalstva s pitno vodo. Različni uporabniki, vključno s podjetji, vodo v Sloveniji odvzemajo iz 36.054 različnih vrtin, pri čemer jih 111 uporablja industrija pijač.
Naslednja seja parlamentarne ustavne komisije, ki na predlog skupine poslancev pripravlja dopolnitev ustave in bo morala odgovoriti tudi na omenjena vprašanja, bo 29. junija. Zadnjo besedo o zaščiti pitne vode v ustavi bo imel državni zbor.
