Po nekaterih ocenah naj bi Kitajska do leta 2020 potrojila svoje naložbe v tujini z zdajšnjih približno 6400 milijard dolarjev na 20.000 milijard dolarjev. Preostali svet to znova sili v prilagajanje odnosa do Kitajske. Če si je Kitajska v minulih dveh, treh desetletjih z več desetmilijardnimi letnimi naložbami zagotavljala dostop do surovin, v veliki meri v Afriki, je danes kitajski kapital na lovu za tehnologijo in znanjem, ki ga lahko ponudijo le razvite države. In to ne v obrobnih industrijah. Napovedana 4,5 milijarde evrov vredna ponudba za Kuko je le eden v množici kitajskih prevzemov, ki se vsako leto zgodijo v tehnološko razvitih nemških podjetjih.

A hkrati bo to, če bo ponudba uspešna, z naskokom največja naložba kakšnega kitajskega podjetja v Nemčiji, in to v podjetje, ki je v tehnološkem vrhu. Da sta nemška politika in del nemškega gospodarstva zaigrala na karto nacionalnega interesa ter na strah pred odtekanjem občutljivih informacij o strankah, ki jih oskrbuje Kuka, v konkurenčne roke, ni nič nenavadnega. Za nemško industrijsko dušo ni nič bolj bolečega kot slišati, da bi »narejeno v Nemčiji« lahko že kmalu postalo »narejeno na Kitajskem«. Nemška kanclerka naj bi med obiskom na Kitajskem odprla tudi primer Kuka in poskušala preprečiti menda sovražni prevzem.

Vprašanje je, koliko je to sploh smiselno in izvedljivo. Cilj kitajske politike je gospodarstvo transformirati iz proizvajalca v generatorja idej in to naj bi dosegla tudi ali predvsem s pomočjo prevzemov tehnološko razvitih podjetij v tujini. Tako je Kuka zgolj glasnik novega trenda, ki ga bržčas lahko ustavi le zlom kitajskega finančnega sektorja in z njim vred gospodarstva. Česar pa si nihče v razvitem svetu, še posebno ne v Evropski uniji, ki je največja trgovinska partnerica Kitajske, ne želi. Še več, v vodstvu Kuke se kitajskega kapitala ne branijo. Pričakujejo namreč, da bodo z njim hitreje postali številka ena na kitajskem trgu, ki je že danes njihov ključni odjemalec. Tako nemška politika pri obrambi domnevnega nacionalnega interesa hodi po zelo spolzkem terenu.

Ob tem se velja spomniti še na mučno epizodo v kitajsko-evropskih odnosih zaradi fotovoltaičnih panelov. Na kratko: če ne bi bilo kitajskih proizvajalcev, bi Evropejci najbrž še danes preplačevali sončne elektrarne. Kar je dobro za del industrije, še ni nujno ali pa sploh ni dobro za porabnika. Toliko o nacionalnem interesu. Navsezadnje tehnološkega razvoja Kitajske in drugih razvijajočih se gospodarstev ni mogoče ustaviti, tako kot ni bilo mogoče ustaviti selitve delovno intenzivnih panog. Nemška industrija in nemški kancler, kdor koli že to bo, se bosta v prihodnje morala ukvarjati s precej pomembnejšim vprašanjem, kot je prevzem Kuke.