»Včasih smo dirkali, čeprav je bila in ostaja večna dilema, ali je Franja rekreativni maraton ali največja dirka. Zdaj bi še dirkali, a nismo več pri tridesetih. Zdaj pretehta tudi drugo: zdravje, varnost, okolica, množica navijačev, vzdušje, druženje. Težko bi rekel, kaj je bistvo Franje. Vse. Praznik. Navdušen sem vedno znova, ko grem in ko varno pridem nazaj,« je Jože Dovžan, najmlajši med trinajstimi udeleženci vseh 35 izvedb, povzel smisel največjega kolesarskega praznika, Maratona Franja.
Četrtina manj kot lani
Od 700 pionirjev iz leta 1982 je letos poleg trinajsterice »praznovalo« še 2350 kolesarjev. Mimogrede, skoraj četrtino manj kot na lanski preizkušnji. Vztrajni in pogumni so bili kljub slabi vremenski napovedi nagrajeni s skoraj rajskimi razmerami. Za kolesarje. Oni zgoraj je tisočerico mladih in starše v soboto v šolsko-družinski različici Franje preizkušal z nevihto. Maraton Franja je preizkus skozi življenje. Ima tisoče zgodb, zelo življenjskih. Naj jih piše trinajst večnih ali zmagovalci. Naj bo to prvi, ki je prevozil originalni krog Franje, Matic Strgar alias Raweni Matomato, uradni zmagovalec Igor Kopše, junakinja odišavljene male Franje, slovaška lepotica Livia Hensova, italijanska zmagovalca dolge različice Barbara Loncioni ali junak male Adrea Martinelli.
Maraton Franja je svet v malem. A ne le zaradi niza svetovne maratonske serije UCI, v katero šteje. Svetovljansko zgodbo ima Matic Strgar. Mnogi kolesarski navdušenci se ga še spomnijo kot obetavnega kolesarja Radenske Rog, tudi reprezentanta, s profesionalnim statusom za avstrijski Vorarlberg do leta 2011. Od januarja je potoval s kolesom po Avstraliji, Novi Zelandiji in se prek Nizozemske tudi s kolesom za treking in 110 kilogrami popotniške prtljage brez računalnika in tablic vrnil domov nekaj tednov pred Franjo.
»Videl in doživel sem drug svet. Do popotnikov s kolesom je bolj prijazen, kot si mislimo. Že v Alpah sem med vrnitvijo v Slovenijo z vso opremo prehiteval kolesarje na treningu. Ker sem čutil, da so bili popotniški kilometri dobra priprava, sem naredil še nekaj voženj s cestno specialko za hitrost in se prijavil. Da spomnim ljudi. Pod maorskim imenom, da sem imel mir do starta,« je razložil odločitev v ponošenem dresu reprezentance Slovenije. Že na vrhniškem klancu je z izkušnjami profesionalca začel akcijo pobega, še s trojico od Logatca dalje nabiral prednost, po vzponu na Kladje sta ostala sama z Rusom Petrom Uhovom (uradno drugi) in tovariško sta jo gonila do BTC. S plati vrhunskega kolesarstva izvedba za desetko. Le ime Raweni Matomato, kot so ga poimenovali med bivanjem med Maori, za organizatorje ni bilo sprejemljivo. Da bi v računalniku dodali/spremenili ime? Misija nemogoče.
Kopše drugič zapored na vrhu
Ni prvič. Je že kar specifika te prireditve. Čeprav za človeka, ki je bil nekoč del Zanoškarjeve in Penkove parade. (Nekdanji) profesionalci sicer zaradi negovanja ugleda rekreativne prireditve niso bili nikoli zaželeni zmagovalci. Z najboljšim časom so tako drugič zapored za kralja Franje razglasili 43-letnega revirnega gozdarja Igorja Kopšeta, ki se s Strgarjem ni niti malo srečal na trasi. Najboljši čas je Ptujčan dosegel z najuspešnejšim lovljenjem skupin mlajših. Dokazano, mož ima super motor. Petkratni amaterski svetovni prvak se je pred dobrim tednom proslavil tudi s slovenskim rekordom v vožnji na eno uro na dirkališču s tem, da je presegel mladega kolesarja Adrie Mobila Jona Božiča.
V petek je zmagal v svoji kategoriji na kronometru Franja, s tem da so mu organizatorji uvidevno omogočili zgodnejši start, da je ujel sinovo valeto. »Franja je največja prireditev. Ni bolj zaželene, večje, bolje izvedene. Franja je institucija. A zame osebno je zadnja tri leta degradirana zaradi zamikov startov. Zame je bila prava prej: en start, tri tisoč ljudi in kdor prvi pride, zmaga. To je zdaj ena pašteta. Franja pa seveda ostaja. Če zmagaš na njej, je zame skoraj toliko, kot bi zmagal na svetovnem prvenstvu,« je povedal Igor Kopše, ki na leto ob absolutno profesionalnem odnosu do športa z 20.000 prevoženimi kilometri odkaže tudi posek 20.000 dreves. Z žigom osebno. Kilometer za drevo.
Kolesarski krst za Faka
»Franja je za Italijane kot Giro. Dirka,« je dejala Mateja Roglič, sestra superjunaka elitne različice, ki je bil seveda zaželen na vseh koncih, tudi kot starter. Kolesarska elita je seveda dobrodošla v drugih vlogah. Zmagovalec dirke Po Hrvaški Matija Kvasina je pripeljal svoje varovance iz »šole biciklizma«. Luka Mezgec se je vključil v karavano po Kladju, da doživi čar Franje, saj po poškodbi še mesec dni ne sme na dirko. Iz procesije mu je bila na očeh tako ena bolj sočnih zgodbic z ekipo v živo rumenih dresih Ridley nekdanjih tekmovalcev z Vladom Kerkezom na čelu, ki je spremljala Matejo Habjanič, kranjsko kraljico aerobike in fitnes vadb. Konji so kočijo pognali že v Ljubljani, Mateja pa se je kot kočijaž skrivala v zavetrju tja do Ljubljane. In vmes so opazili tudi to, kako je biatlonec Jakov Fak doživel kolesarski krst in učno uro iz taktike. »Bil je močan, hiter na Kladje, a tam po Poljanski dolini se je naenkrat izgubil za mano,« je pripomnil eden bolj uveljavljenih amaterjev Mitja Oter. Vsega izmučenega ga je pobrala naslednja skupina z Matejino kočijo in Kerkezom: »Ko mu bo najtežje v biatlonu, se bo spomnil – Franje.«
