Trenutno najbolj sveže, še vroče in dolgočasje razbijajoče glasbeno delo pri nas je vsekakor album prvenec Amphibios, ki ga podpisuje ultimativni trio Matter v sestavi: Tunja, Dacho, Levanael. Njihov promocijski nastop v ljubljanskem Kudu Franceta Prešerna – pravem mestu za vse željne besedičenja – je zapolnil tudi najmanjšo režo pogledov in kotičkov ušes radovednih obiskovalcev.
Sila poredko se zgodi, da se na domačem igrišču išče karta več za slovenske izvajalce. Še posebno za tiste, ki niso ravno pri ljubljanskem skednju, temveč prihajajo z obrobja, a so vseeno dovolj blizu, da tudi njih oplazi senca naše… sončne stran Alp.
Rap za generacijo Berlinskega zidu
Matter, ki prihajajo iz kamniške doline, zelo spretno uravnavajo razliko v nadmorski višini, ki jo posledično vnašajo v svoja bliskovito slikovita besedila brez protekcije, brez zadržkov, brez pardona. Gre za surov realizem vsakdana, pri katerem se njihova vokalna naracija oprijema tenkočutnih glasbenih podlag, ta trenutek v našem glasbenem okolju brez primere. Raperski puristi v njihovi zvočni podobi sicer slišijo ali želijo slišati udarne smernice, ki prihajajo z druge strani Atlantika, a žal ali na srečo album Amphibios ni tako enoznačen in enoličen. Daleč od fiktivne in zvokovne uniformiranosti in daleč od tega, da bi se ujel v past (trap) glasbeno-popularnih smernic. Zato ne preseneča dejstvo, da so Matter kot novoklasičen hiphop electronic bass combo sprejemljivi za vse tiste generacije glasbenih odjemalcev, ki so odraščali ali odraščajo ob Berlinskem zidu z Otroki socializma in ob Borghesii ali vsaj bili seznanjeni s slovensko popularno glasbo 80. let znotraj širšega takratnega jugoslovanskega glasbenega prostora in trga.
Kritični in angažirani
Prav različni trgi se na albumu Amphibios kritično dotikajo (ne)legalnih odlagališč in nevarnih smetišč. Vselej skicirano s pastelnimi barvami, kot da bi se Matter poigrali z dandanašnjim dojemanjem sveta skozi virtualni svet aplikacij za zmogljive telefone. Kot da bi postavili ogledalo naši globoki percepciji teh in nam pustili dovolj prostora, da si sami ustvarimo slike in podobe izrečenega. V skladbi Dizeldorf »kamen in kamen zamenjam za Babilon«; na Safariju »kao, plešem zgodbo kakakao… plešem v kimonu in imitiram Kurosawo«; z Anakondo (feat. Napravi mi dete) pa »usta na usta, krive so črte… nepotizem za vedno, krive so žrtve«.
Prevladujoča melanholija, ki jo najboljše reprezentira zaključna skladba Mrki Flow, je le okostje kritike družbe, v kateri se Matter ne slišijo kot jezni vaški posebneži, temveč kot generacija, na kateri bo ta svet slonel. Intelektualna, kritična, angažirana, pravična. Treba jim je le dovolj pozorno prisluhniti, tudi ob nekajkratni repeticiji posamičnih ali delov v celoti. Občasno tudi zapreti oči, kljub senci, globoko vdihniti in se poskušati osredotočiti na biokemijske procese v sebi. Potemtakem tudi reakcijska sinteza, ki iz zlate dela sivo in obrnjeno, ne bo nerazumljiva. Ali kot Matter pravijo v svoji ultimativni kitici: »…50 odtenkov zlate/ 50 smeri neba/ 50 odtenkov zlate/ Sophia Loren, to je ta…«
