Zakaj nadškof Alojzij Šuštar ni postal kardinal

Pripomočki za verouk ne sodijo v šolsko torbo

Šuštar, dokazuje avtor knjige Jernej Vrtovec, ni bil le  vrednostna in moralna opora politiki v prelomnih časih slovenske zgodovine, bil je tudi državnik, ki je v tesnem sodelovanju s tedanjo oblastjo in s pomočjo svojih visokih prijateljev v tujini aktivno gradil slovensko državnost. Sestavni del knjige so tudi (za to priložnost napisani) prispevki Milana Kučana, Šuštarjeve sestre Slavke Kavčič, Lojzeta Peterleta, dr. Metke Zorc, Šuštarjeve pomočnice sestre Mire Rožanc ter dolgoletnega Šuštarjevega tajnika, škofa  Antona Jamnika. 

Šuštar je bil na mesto ljubljanskega nadškofa imenovan leta 1980. V Slovenijo, piše Vrtovec, ki je Šuštarjevo vlogo pod mentorstvom nadškofa  Jamnika preučeval že kot študent na ljubljanski teologiji, se ni vrnil zato, ker mu v Švici ne bi bilo dobro. Izjemno  spoštovanje je v Churu užival tudi v najvišjih državnih krogih, njegov dober prijatelj je bil denimo bivši švicarski predsednik Kurt Furgler. Vrnil se je zato, da bi »kaj naredil« za Slovenijo. To pa se je izkazalo za težjo nalogo, kot si je morda predstavljal. 

Šuštar je neobremenjen s prejšnjim režimom tedanjo oblast takoj po imenovanju  zaprosil za tesnejše sodelovanje. Naletel je na zanimanje in  - previdnost. Ker je bil za »organe« na vseh ravneh velika neznanka, ga je SDV budno spremljala. Od pet do deset mikrofonov so vgradili samo v prostore nadškofije. (Miro Odar, direktor pošte, se mu je dve leti po osamosvojitvi za prisluškovanje osebno in uradno opravičil.) Skrbno so bile tehtane tudi vse njegove prošnje in predlogi. Na prošnjo, ki jo je leta 1986 poslal predsedniku komisije za verska vprašanja Borisu Frlecu, da bi bil božič dela prost dan,  mu  je Frlec odgovoril šele po pol leta. Odklonilno. A nadškof se ni dal in dve leti kasneje je božič postal dela prost dan. Čeprav  je veljal za pregovorno umirjenega človeka, je Šuštar v kritičnih trenutkih tudi sicer deloval z vso odločnostjo. Odmeven je bil, na primer, njegov poziv tik pred plebiscitom leta 1990. Med drugim je dejal: »Ne dajmo se begati od različnih govoric, groženj in črnogledih napovedi.«

Tek na dolge proge

Šuštar je v svojem mandatu na oblast vztrajno naslavljal podobne prošnje in zahteve, kot so jih kasneje njegovi nasledniki: zahtevo po omogočanju pastoralne skrbi za bolnike, zapornike, vojake, po drugačnih odnosih z državo, po pomoči pri vzdrževanju cerkva in duhovnikov, po prevrednotenju pogledov na polpreteklo zgodovino, po dostopu do vseh medijev in drugačni vlogi Cerkve v šolstvu. A za razliko od svojih naslednikov je Šuštar svoje zahteve utemeljeval  tako, da ni izzival srda politike in javnosti. Ves čas se je zavedal, da je njegovo poslanstvo tek na dolge proge, zato je znal počakati na primeren trenutek, predvsem pa je znal dajati prednost državnim interesom pred partikularnimi cerkvenimi oziroma ideološkimi. To se je kot njegova največja odlika izkazalo med osamosvajanjem. Knjiga Jerneja Vrtovca razkriva, kakšno srečo je pravzaprav imela Slovenija, da se je v prelomnih časih slovenske zgodovine prav Šuštar znašel na vrhu cerkvene hierarhije. Prav njegovi prijatelji, Janez Pavel II., kardinal Martini,  Furgler, Kohl in mnogi drugi, so  morda nagnili mednarodno tehtnico na slovensko stran. Brez njega bi bilo morda osamosvajanje (še) bolj boleče, polpretekla zgodovina pa  še nekoliko dlje  vir nepremostljivih nasprotij. 

V kakšnih okoliščinah je Šuštar nastopil svojo škofovsko službo, lepo ilustrira anekdota iz knjige. Ravnatelj ribniške osnovne šole je leta 1984 staršem v pismu razložil, da zvezki in drugi pripomočki za verouk ne sodijo v šolsko torbo, ker da otroci s tem »neopazno širijo ideologijo« med vrstniki, starši pa da z usmerjanjem otrok v obiskovanje verouka nanje »ideološko pritiskajo«. Šuštar je o dogodku nemudoma obvestil Frleca, ta je v odgovoru »izrazil pripravljenost, da se situacija reši«.  Ni bil pa Frlec - oziroma »določeni krogi«, na katere se je skliceval, -  pripravljen na nekatera stališča v verskem tisku. Na primer na Družinin komentar novembra 1984, v katerem se je avtor spraševal, ali ni čas, da se spomnimo ljudi, ki so umrli brez sodno dokazane krivde.

Če se v polemike o mrtvih domobrancih vključi tudi Cerkev, dobi to politični pomen, še zlasti če se to objavi na prvi strani, je Frlec pisal nadškofu. Pet let kasneje je Šuštar za pobite domobrance na Rogu opravil spominsko mašo in se skupaj s predsednikom države zavzel za spravo. 

Rog kot prevara ali priložnost

Vrtovčeva knjiga  se dotika v zadnjem času pogostega stališča v cerkvenih krogih in na desnici, da je bila t. i. spravna slovesnost na Rogu prevara, saj ji niso sledila spravna dejanja, na primer pokop pomorjenih domobrancev.  Tako denimo misli Lojze Peterle. Objavljeno gradivo razkriva, da je bil Šuštar pogosto razočaran, ker obljubam politike niso sledila dejanja, tudi na Rogu jim niso, nikoli pa ni sam Roga označil za prevaro. Nasprotno, zelo dobro se je zavedal, piše Vrtovec, da sprave  ne prinese enkraten dogodek, temveč dolgotrajen proces. V izjavi SŠK o spravi je navsezadnje že leta 1990 vizionarsko izrisal okvir, v katerem naj bi se sprava dogajala. Ugotoviti je treba celotno zgodovinsko resnico, biti previden v sodbi ali obsodbi ljudi v njihovi subjektivni moralni odgovornosti, dejstva in dogodke je treba razlagati v okviru tedanjega časa in razmer, hkrati pa je treba dobre in slabe posledice takratnih odločitev presojati z današnjega stališča, je svetoval Šuštar. V tej izjavi je Cerkev tudi priznala »svoj delež krivde« - vloge škofa Rožmana se sicer niso dotikali - in izrazila pričakovanje, da ga bodo tudi drugi. 

Glede »prevare« bo  najbrž  odmevalo Kučanovo stališče v knjigi: »Komu je zmanjkalo politične volje, da pride do naslednjega koraka, morajo premisliti tudi tisti, ki to pietetno državljansko slovesnost s simboličnim  krščanskim pogrebom domobrancev in mašo zadušnico označujejo za prevaro. Tudi zaradi takega izničevanja smo danes dalj od državljanske pomiritve in sprave kot takrat, in daleč od trenutka, ko bomo kot zrel narod sprejeli vse, kar se nam je zgodilo v preteklosti kot del naše skupne zgodovine.« Kučan sicer meni takole: »Ne nadškof ne jaz sam si nisva delala utvar, da zmore eno samo dejanje zastreti zastor nad preteklostjo, ki je zelo boleče zarezala v narodovo bit in številna človeška življenja. A bila je prvi korak in znamenje volje. (...) V nadškofovo iskrenost nisem nikoli podvomil.«  Kučan tudi zanika, da bi na osamosvojitveni slovesnosti 25. junija  1991 ukazal, naj ob Šuštarjevem blagoslovu lipe izklopijo mikrofon, kot trdi nekdanji poslanec Franci Feltrin. Zatrjuje, da sta z nadškofom vnaprej uskladila vse podrobnosti in da sam »tega veličastnega dogodka« zagotovo ni želel omadeževati. Pojasnjuje tudi, da ga ob blagoslovu lipe ni bilo, ker so ga poklicali k telefonu v prostore skupščine, kjer so ga obvestili,  da so enote jugoslovanske armade na pohodu v Slovenijo. O tem ga namreč ministra za obrambo in notranje zadeve, kot znova dodaja, nista obvestila.