Pripravljalo se je k dežju. Morda vreme ni bilo pravo, morda kaj drugega. A ribe niso prijemale, kot bi morale, je bilo slišati od prenekaterega izmed 35 udeležencev tekmovanja v lovu rib s plovcem za pokrajinsko zvezo upokojencev, ki so minuli teden »merili moči« ob Krki na novomeški Loki.
»Ujel sem po štiri rdečeoke in platnice ter eno zeleniko. Ni najbolje. Morda bo popoldne riba bolj 'delala',« se je pridušal član novomeške ribiške družine Jože Rodič in v zeleno reko s fračo zalučal nekaj kepic hrane. »To je 'privaba' za ribe,« me poduči sogovornik. Nato iz škatlice, polne migetajočih belih črvov, vzame enega in ga natakne na trnek. Vaba, torej. »Povsod rad lovim, na Krki sploh, tudi na Lahinji. Čeprav so tam ribe majhne, jih moraš znati uloviti. Včasih je Krka za ribolov bol preprosta, Lahinja pa je vedno težavna.« Tokrat se ni približal rekordu izpred nekaj let, ko je v Dobravi pri Škocjanu ujel soma, težkega 50 kilogramov in dolgega 209 centimetrov. »Ja, še so take ribe v Krki. Toda ne pustijo se kar tako ujeti. Sicer pa ribiči nismo zato, da bi jedli ribe, ampak da uživamo ob vodi,« doda Rodič.
Izjemna ribja pestrost Krke
Mnogi so bili vendarle zadovoljni z ribiškim uspehom, tudi Anton Mojstrovič. »Pred 40 leti je bilo rib še več, pa jih nismo znali ujeti, saj tudi pravega pribora nismo imeli. Zdaj imamo pribor, veliko znanja, no, pa tudi ribe so še vedno, a so postale bolj 'previdne'. Pa tudi ribičev je več kot nekoč.«
Da bistvo ribolova ni v tem, da domov prineseš čim več rib, poudarja tudi Djordje Vučković, predsednik Ribiške družine Novo mesto, ki letos praznuje 70 let obstoja. Ne le, da se s takšno obletnico lahko pohvali le malo ribiških družin po državi, novomeška je s 650 člani tudi najštevilčnejša; pred 30 leti je štela celo okrog 1500 članov.
Tako množično članstvo niti ne čudi, saj novomeška ribiška družina skrbi za 59 kilometrov Krke, ene najlepših in po ribji pestrosti najbogatejših slovenskih rek, ter vse njene pritoke. »Tu živijo vse vrste sladkovodnih rib, ki so v donavskem porečju. V enem vodotoku je težko imeti salmonidne (potočna postrv, sulec, lipan) in ciprinidne (krap, linj, smuč, platnica, podust) vrste rib. A v Krki jih imamo. Zato je tu ribolov mogoč skoraj vse leto,« pojasni Vučković.
Intenzivno kmetijstvo ogroža ribji živelj
»Zame je ribolov predvsem nabiranje pozitivne energije. Ne bom rekel, da nikoli ne vzamem rib. A lovim le kakšnih petkrat ali šestkrat na leto, in morda kakšno tretjino vzamem domov, drugo izpustim. V naši ribiški družini je kar nekaj ribičev, ki plačujejo članarino in niti ne hodijo na ribolov, temveč zgolj opravljajo društvene obveznosti,« dodaja.
Ribolov je namreč manj pomembna dejavnost ribiških družin. Poleg vsakoletnega čiščenja rek in njihovih bregov je najpomembnejše ohranjanje staleža avtohtonih ribjih vrst. V Krki so to lipan, potočna postrv, sulec, ščuka, smuč, našteva Vučković. Novomeški ribiči v svoji ribogojnici v Lukni pri Prečni vzrejajo potočne postrvi in jih vlagajo v Krko, druge ribe dokupujejo. Novomeška ribiška družina za ribe, ki jih vlaga v Krko, vsako leto nameni med 35.000 in 40.000 evrov.
A proti industriji in intenzivnemu kmetijstvu, ki močno vplivata na ribji biotop, se težko borijo. »Pri lipanu, recimo, že vrsto let ugotavljamo, da se populacija zmanjšuje, čeprav ribe vlagamo v reko. Prav območje ob tistem delu reke, kjer se lipan razmnožuje, je zelo intenzivno obdelano. Gnojila in pesticidi se spirajo v Krko, kar povzroča razrast alg in vodnega rastlinja. Lipan pa potrebuje prodnato dno, da lahko odlaga ikre, in če ga alge prerastejo, nima ugodnih razmer za razmnoževanje.«
Svoje pridajo tudi podnebne spremembe. Že za stopinjo višja temperatura vode lahko pomeni za ribe bistveno spremembo življenjskega okolja.
Novomeška pravila strožja od državnih
Vučkoviću se zdi slovenska ribiška zakonodaja še premalo stroga, čeprav je zaradi nje kakšen član tudi že zapustil ribiško družino. Tako v novomeški ribiški družini veljajo celo strožja določila, kot jih je postavila država. Ogroženi sulec ima na njihovem območju lovno mero en meter (drugod je 80 centimetrov), kar pomeni, da manjšega sulca ribič ne sme vzeti iz vode. Tudi pri nekaterih drugih ribah so podaljšali lovno mero pa tudi lovopust, ko se določenih vrst rib zaradi drstenja ne sme loviti.
»Morda bi lahko rekli, da nas zakonodaja po eni strani omejuje. Pa vendar se je treba zavedati, da tudi ribiči z ribolovom in z drugimi akcijami ribiškega upravljanja posegamo v naravo, čeprav zanjo skrbimo,« dodaja Vučković.
