Živimo v civilizaciji, ki jo poganja tehnologija. Živimo v veri, da lahko nadzorujemo okolje, ki si ga podredimo, da služi našim potrebam. Sodobna življenja so prežeta z udobjem, v katerem dobrine krožijo v neskončnem zadovoljevanju potreb in želja. Ves ta proces temelji na občutku nadzorovanja, oblikovanja okolja glede na naša prepričanja. Hkrati pa imajo ti prostori nadzora tudi svojo zunanjost, nekaj, kar je onstran vsega znanega. Zame je beseda kozmos paradigmatska oblika, beseda, ki mi pomeni to zunanje, torej vse tisto, česar ne moremo nadzorovati. Nekaj, kar je za znanim krogom. Verjamemo, da lahko denimo nadzorujemo kulturo, čeprav nanjo vpliva tudi temna snov, sonce, asteroidi, skratka kozmični procesi, na katere nimamo nikakršnega vpliva. Freud je govoril o seksualnosti, ki določa vedenje človeka… So torej predeli, na katere nimamo vpliva in nadzora, kar zbuja v človeku prastari strah, ki je bil od nekdaj privlačen za umetnike. Če se ozremo denimo na konec 19. stoletja, vidimo, da je ljudi navduševalo Drugo, vse, kar je bilo neznanega in nevarnega, skratka vse tisto, kar bi lahko vodilo iz utesnjenega meščanskega vsakdana. Na samem začetku moderne je torej intelektualce in umetnike privlačilo neznano in nenadzorovano. Umetnost se lahko naveže na te neznane svetove, ki se izmikajo našemu razumu in nadzoru, medtem ko znanost tega ne more doseči. Znanost zanima le tisto, kar je ponovljivo, empirično preverljivo in nadzorovano.
Kaj je torej tisto drugo – metafizika ali materialni svet?V samem jedru moderne je postavka, da je bog mrtev. Nihče več ne verjame v metafiziko. Poleg tega tudi ne verjamemo v vladavino logike in razuma. Verjamemo torej, da živimo v vmesnem polju materialne neskončnosti, ki je v osnovi nedosežna in je ne moremo zgrabiti. Pred moderno so verjeli, da je zemlja center sveta, vesolja. Četudi spremenimo metafiziko, je še vedno metafizika. Vsega ni mogoče razumeti z razumom. Umetnost se naslavlja na nekaj, česar ne moremo nadzorovati ali doseči z razumom, kljub temu pa je v osnovi materialna.
Kakšen je bil proces izbora umetnikov, še posebno slovenskega dela, ki na razstavi prevladuje?V Sloveniji sem bil že večkrat, ko pa so me prosili, da naredim izbor, sem razširil krog poznanstev iz umetniškega sveta. Umetnike so mi predstavili znanci, institucije, kot je Moderna galerija, izvedli smo javni poziv, po katalogih sem iskal umetnike, ki naslavljajo tisto onstran, dokler nisem naredil izbora, ki me je prepričal. Že od samega začetka sem bil povezan tudi z galerijo Škuc.
V kakšni kondiciji je slovenska sodobna umetnost oziroma kakšne spremembe ste zaznali v vseh teh letih obiskovanja Slovenije?Prvič sem bil tukaj leta 1991, ko sem spoznal skupino IRWIN. Odprl sem tudi njihovo veliko razstavo v Nemčiji in sodeloval pri katalogu za Združene države. Tako sem v grobem spoznal, kako stvari tukaj delujejo. Ko se ozrem po sodobnih razstavah v Sloveniji, vidim, da se stvari niso tako spremenile, kot sem pričakoval. Vse postsocialistične države so se zelo spremenile z vstopom na globalni trg. Skoraj vsi na zahodu, vključno z mano, smo verjeli, da bo zdaj zacvetel tudi umetnostni trg, da bodo pobudo prevzele privatne galerije, dražbe, naročila, vse, kar poganja in narekuje svet umetnosti na zahodu. Verjeli smo, da ne bo več diktata politike, države in kulturnih institucij. A to se ni zgodilo. Ne le tukaj, tudi drugod v postsocialističnih državah je podobno. Če si danes komercialno usmerjen umetnik iz vzhodne Evrope in želiš uspeti, moraš oditi na zahod. Če ostaneš v svoji državi, si odvisen od podpore kulturnih institucij in ne od prodaje, dražb in naročil, torej vsega, kar je v jedru zahodne umetnostne mentalitete. V nekem intervjuju so me vprašali, koliko zaslužim s svojim delom. Tega te na zahodu nihče ne vpraša. Tovrstne razlike torej še vedno obstajajo.
Kako vidite razmerje med sodobno umetnostjo in tradicionalnimi mediji, kot sta denimo slikarstvo in kiparstvo?Mislim, da sodobna umetnost ni rezervirana za določen medij. Umetnik pač izbere medij, s katerim lahko poda izjavo oziroma izrazi svoje mišljenje. Različni mediji so torej orodje v rokah umetnikovega namena. Namen določa izbiro medija. V vprašanjih izbire medijev raje uporabljam termin samooblikovanje (self design). Dober umetnik se tudi bolj posveča oblikovanju svoje podobe v javnosti. V tem kontekstu ni tako pomembno, kako to naredi ali kakšna orodja za to uporablja. Osrednjega pomena je javna podoba umetnika oziroma kako se umešča v svet umetnosti.
