Kako zelo drugačna je bila takrat videti in je bila Evropa, čeprav je neoliberalizem, ki jo je tako zelo spremenil v zadnjih treh desetletjih, že začel poganjati korenine, posebno v Britaniji.
Če bi se brexit res zgodil, si je težko predstavljati kaotične in neusklajene posledice, ki bi jih prinesel v Britaniji in EU. Če se bo zgodil, se ne bo zgodil zaradi dolgoletnega žalovanja evroskeptikov za izgubljeno suverenostjo. Ta oziroma razlaganje izgubljene suverenosti (brexit) in deljene suverenosti (zagovorniki članstva) je bilo zelo daleč v ozadju neverjetno umazane referendumske kampanje, v kateri sta oba tabora vztrajno privijala vijak strahu, eden glede ekonomije, drugi glede priseljevanja iz EU. Brexitski tabor je tudi intenzivno, po domače povedano, lagal.
Brexit bi bil velika osebna zmaga Borisa Johnsona, novinarja in politika, ki naj bi si izmislil besedo evroskeptik, ko je bil nekoč dopisnik iz Bruslja. Brexit bi bil velik osebni poraz konservativnega premierja Davida Camerona, ki je razpisal referendum samo zato, da bi imel mir pred evroskeptiki v stranki. Če ne bi odstopil sam, bi ga v kratkem času prisilili k odstopu. Brexit bi morda sprožil tudi predčasne volitve. V vsakem primeru pa bi na vrh konservativcev prinesel Borisa Johnsona, ki je v kampanji uporabil besede: »Ko se bomo osvobodili bruseljskih okovov…« in primerjal EU s Hitlerjem, ko je dejal, da Evropa doživlja ponovitve poskusov ponovnega oživljanja zlatega obdobja miru in napredka pod Rimljani. »Napoleon, Hitler in različni drugi ljudje so to poskusili. Konča se tragično. EU poskuša to doseči z drugimi metodami,« je dejal.
Brexit bi bil tudi obžalovanja vredna zmaga britanskega večinskega desničarskega evroskeptičnega tiska, od tabloidov do resnih časopisov, ki že desetletja za vse, kar se slabega zgodi v Britaniji, krivi EU. In zmaga medijskih tajkunov, kot je Rupert Murdoch.
Če se bo zgodil, se brexit ne bo zgodil zato, ker bi imel brexitski tabor boljše argumente ali dokaze ali vizijo »osamosvojene« Britanije. Ničesar od tega nima. Če bi se brexit zgodil, bi to delno pomenilo, da so zmagale polresnice in prave laži brexitskega tabora, da so v dvoboju sejalcev strahu pred ekonomskimi šoki v primeru brexita in strahu pred priseljenci iz EU v primeru nadaljevanja članstva zmagali ti drugi. Predvsem pa bi pomenilo, da je večina britanskih volilcev izgubila zaupanje v način vladanja, v demokracijo in njene ustanove, v tiste, ki jim vladajo.
Brexit bi pomenil, da jih vladajoča elita ni mogla ali znala prepričati v nekaj tako enostavnega, da je za vse Evropejce, tudi za Britance, bolje, da je Evropa po stoletjih vojn in prelivanja krvi združena kot razdružena, kljub vsem pomanjkljivostim EU, posebno njeni škandalozni pasivnosti glede dejanskih potreb in želja državljanov EU.
Brexit bi bil tudi posledica aktualnega dogajanja, globalizacije, krize kapitalizma, vse večje že groteskne neenakosti, ki jo je prinesel roparski ekonomski neoliberalizem, zavračanja političnih elit in različnih strahov, od strahu pred migranti do strahu pred terorizmom, o katerem v teh dneh najbolj pričajo zgodovinsko neprimerljivi varnostni ukrepi na evropskem prvenstvu v nogometu v Franciji.
Brexit bi pomenil, da je EU prvič v zgodovini izgubila članico. Zelo veliko članico. Brexit bi pomanjšal Britanijo, kmalu zelo verjetno tudi dobesedno (Škotska!), pa tudi EU, ne samo dobesedno. Odhod tako velike in vplivne članice bi jo prizadel tudi v boljših časih. V tem času, ko je pod vrsto pritiskov, od migrantske krize do teroristične grožnje, od težav na evrskem območju do rasti antievropskega nacionalizma, od rasti desničarskih populistov do ruskega avanturizma na vzhodnih mejah, bi bil britanski odhod hud udarec.
Po najbolj črnem scenariju, o katerem resno govorijo nekateri resni ljudje, bi brexit utegnil sprožiti plaz, ki bi prinesel začetek konca EU. Nekateri evrofobi v brexitskem taboru se verjetno slinijo ob tej misli, ker njihov končni cilj ni britanski odhod, ampak uničenje EU. Pravosodni minister Michael Gowe je napovedal, da bi brexit sprožil »demokratično osvoboditev vse celine«. Uporabil je celo besedo okužba. Boris Johnson je na podoben način dejal: »To je priložnost za Britance, da postanejo heroji Evrope… Čas je, da se postavimo za svobodo po vsej celini.« Evropi nevarna in naivna evrofobija, zavita v skrb za demokracijo!
»Draga Britanija! Ne čutim veliko simpatij do EU,« je v enem izmed več pisem »Britaniji«, ki jih je objavljal Guardian, med drugim napisala italijanska pisateljica Elena Ferrante. »Širi se veliko slabega in revščina, ulice so vse večkrat prepojene s krvjo. Najboljši nameni hranijo politike najhujše vrste. Ostati skupaj ni več samo opcija, ampak obveza in nujnost. Ženske in moški Britanije, prosim vas, ostanimo skupaj in spremenimo Evropo!«
