Vprašanje je politično aktualno. Nekateri se, berem v Mladem listu, zavzemajo za to, da bi ljudje zadnjih šestnajst let pred smrtjo izgubili volilno pravico, po analogiji z otroki in mladostniki, ki ne smejo voliti prvih šestnajst let po rojstvu. Češ, mladi nimajo kaj voliti, ker še ne vejo, za kaj gre, stari pa zato ne, ker ne vejo več, za kaj gre.
Predlagatelji so gotovo vsaj na tihem liberalci, ki bi radi na ta način omejili število konservativnih glasov na volitvah. Pa mislim, da je njihova logika zmotna, kajti kaže, da stari ne ostajajo ves čas svojega staranja konservativni. Nasprotno, po obdobju pozne latence, ki sledi (recimo do 75. leta) krizi srednjih, pride pri njih pogosto do preobrata.
Poglejmo si en sam anekdotičen primer. Moja polteta Pepca, ki ima zdaj 86 jeseni in sem jo nekako nasledil na stara leta, tako da občasno kaj postorim ali poskrbim zanjo, se je v zadnjih letih izrazito pomladila. Tudi politično.
Leta 2004 je bila še normalna 74-letna Primorka; volila je torej ZLSD.
Dolgo je potem govorila, da je politika ne zanima več. Leta 2013 pa je na lepem izjavila, da je njen ideal politične preudarnosti in modrosti Vratuška. To me je razveselilo, kajti mislil sem, da govori o Bratuškovi – da torej spet spremlja aktualno politiko. A ne, v mislih je imela Antona Vratušo, ki je ravno tedaj praznoval stoletnico.
Ali je vedela za ta visoki jubilej, nisem mogel razbrati, kajti že dolgo ne mara, da jo kdo kaj sprašuje. Bolj je kazalo, da je doživela nekakšen skok skozi čas. Trdila je o Vratuši, da tako dobrega predsednika zveznega zbora skupščine še nismo imeli. Šel sem pogledat v dokumentacijo in odkril, da je ta akademik in slavist dejansko zasedal tak položaj, vendar v okviru nekdanje Jugoslavije, in sicer kratek čas leta 1982! Se pravi, Pepca se je bila pomladila za okrog trideset let.
Na vprašanja, v katerem letu smo, je odgovarjala sicer z značilnimi izmikavimi modrostmi tipa: »Če tega sam ne veš, potem si preneumen, da bi lahko druge spraševal…«
Kako leto se potem nisem zanimal za njeno politično kariero in sem ji namesto tega raje iskal prostor v katerem od ljubljanskih domov upokojencev, kot se jim je tedaj reklo. To mi je tudi uspelo. Potem so prišli dogodki z osamosvajanjem in tako naprej, moja žena je delala kariero, dolga leta sem bil na tujem – Zagreb, Lizbona, Bratislava – in teto sem zanemaril. Vseskozi je ostala zvesta Vratuševa občudovalka, res pa je, da se je nagibala tudi k Vinku Hafnerju in Carlu Gustavu Jungu, ki ga je očitno zamešavala z Jernejem Jungom. Bilobil, s katerim sem jo oskrboval, se je obnesel le delno.
Zdaj pa si zamislite, kakšno je bilo moje presenečenje, ko je spet prišlo leto 2013 in sem odkril, da je – janšistka!
To je bilo od Primorke tako nepričakovano, da sem že začel razmišljati o preselitvi iz Doma sončnega zaliva na zaprti oddelek izolske psihiatrije. A zadeva se je razjasnila, ko je na vprašanje, kaj ji je lahko sploh všeč na Janezu Janši, odgovorila: »Ta fant ima tako krasne lase!«
Potem ko sem ji zastavil nekaj premetenih preizkusnih vprašanj, je postalo jasno, da se je odselila spet nazaj v leto 1982. Z navdušenjem mi je med mojimi občasnimi obiski poročala o obetavnem mladem Janši, ki je ravno tedaj postal sekretar komisije za obrambo pri ZSMS.
Kdo ve, morda bi bila lahko še leta uživala srečo v tem zanjo očitno bistvenem letu. Pozneje sem se spomnil, da je tedaj preminil njej mož, in danes sem mnenja, da so se pri Pepci prav zaradi te izgube srečale amnezija, skleroza in disociacija. Vedno znova mi je iz Sončnega zaliva naročala pozdrave za svojega Jožeta, jaz pa nisem imel srca, da bi ji povedal, da se je medtem od nje ločil, se poročil z drugo in umrl.
A njenega potovanja v mladost še ni bilo konec! V začetku leta 2014 jo je Janša povsem prevzel, ko je postal komisar prve čete prvega bataljona brigade Avnoj 77, ki se je po bojih s kravami na Gorjancih in planini Grmeč prebila v Titovo Jajce; sredi junija pa je bodisi od ginjenosti bodisi od kakih nevroloških zapletov obnemela, ko se je Janez Janša, tedaj še Ivan, dne 17. septembra leta 1958 rodil v grosupeljsko delavsko-kmečko družino. Potem pa se je za njim razgubila vsaka sled. Pepca ga ni nikoli več omenila. To pravzaprav ni tako čudno. (Mo)mentalno je (Pepca) v letu 1937 in je ravno na tem, da z odliko opravi enorazrednico v Loqui (današnjih Lokvah).
Oslavlja me, kadar me prepozna, z dottore Callisci (Kališnik, kar navsezadnje ni daleč od Gradišnika oziroma Gradiscija), včasih tudi z mareschalo, in trdi, da mi je dovoljkrat postregla z govejo juhico, da bi ji lahko zdaj vrnil dobroto za dobroto in ji kupil piščalko. Potrebuje jo, da z njo izraža privrženost ljubljenemu dučeju. Ne dvomim, da bo zanj, ko pride čas, tudi volila, za zdaj pa se zadovoljuje s tem, da vratarja v domu oslavlja s capo, medtem ko z osladnim otroškim glaskom prepeva:
E per Benito Mussolini,
Eja eja alalà
E per la nostra Patria bella,
Eja eja alalà!
To je, mislim, iz La Giovinezze.
* * *
Ob tem mi prihaja na misel nasvet za mlade starše. Ker se na stara leta očitno najprej brišejo bolj sveži spomini, medtem ko so najbolj trdovratni tisti iz nežne mladosti, priporočam, da svoje otroke že v prvem ali najpozneje drugem leti življenja naučite tarok. S tem boste preprečili, da bi jim bilo na stara leta v domu dolgčas, pa še zaslužijo si lahko mimogrede za kak priboljšek.
Vse to sem povedal, da bi anekdotično zavrnil politično tezo, da smo stari ljudje okostenelih nazorov in se jih držimo kot pijanec plota.
Da sam spadam med stare, ni dvoma. Vse večkrat berem v časopisih o »blodnih starcih«, ki delajo razne nečednosti po javnih parkih, otroških igriščih ali v okolici osnovnih šol. (Pustimo zdaj ob strani vprašanje, ali je njihovo početje konservativno ali liberalno.) Pa so v teh črnih kronikah navedene tudi njihove starosti in imajo »blodni starci« po 60, 55, eden pred kratkim celo 49 let. Jaz jih imam 65. Vsaj kronoloških.
V resnici je sicer videti, da se stari v mnogih pogledih res oklepamo vpeljanega, ustaljenega reda. Ampak ali gre pri tem res za razvojno značilnost, ki se krepi z leti? Je res, da smo ljudje nasploh kot otroci objestni, predrzni raziskovalci, kot starci pa previdni, strahovani zapečkarji? Da je ista oseba v nekem brezčasnem smislu, razvojno pojmovana, tako mladec, ki v petek zvečer ščije pod oknom v Stari Ljubljani, kot starček, ki mu s palico žuga z okna, češ kako si drzne, ta prekleta mularija pijana!? Ali pa postanemo takšni zgolj zato, ker postaja lov na tigre v Indiji pač vse manj zabaven in nam je vse težje plezati na beneške verande in tam peti s črno masko prek oči in z mandolino v rokah podoknice mladenkam, glede na to, da ne moremo več stopiti ven brez kozmodiska in podvezanih krčnih žil?
* * *
Pogled na te korelacije nam izvrstno razstira študija o otroških temperamentih (triletnikov) iz leta 1969.
Takrat je profesorski par zakoncev Block na vseučilišču Berkeley zbral »karaktertistike« o malčkih v anketi, ki so jo izpolnjevale otroške vratarice (kot temu pravimo konservativci).
Po dvajsetih letih sta zakonca Block izvedla ponovno anketo med taistimi otroki, ki so imeli zdaj že 23 let. Vprašala sta jih po političnem prepričanju ali nagnjenosti in nasploh reči v zvezi z nazadnjaštvom in naprednostjo, in potem gradivo vzporedila s podatki o značaju taistih otrok iz časa, ko so še hodili v vrtec.
In kaj se je izkazalo? Da so otroci že v nežni starosti treh let v zametku bodisi liberalni bodisi konservativni!
Študija je namreč izkazala korelacijo med liberalnim in konservativnim (ali, če želite, levim in desnim prepričanjem): liberalno usmerjeni mladi možje in žene iz leta 1990 so se kot otroci radi družili s svojimi vrstniki/vrstnicami, vzgojiteljice pa so jih v anketnih listih označile za značajsko samozavestne, živahne, energične, impulzivne, podjetne in psihično žilave. V konservativce pa so zrasli otroci, ki so bili v vrtcu redne žrtve vrstniškega strahovanja ali osamitve, ki se niso mogli zlahka za kaj odločiti in so bili nasploh plašni, togi, zavrti in ranljivi.
Zakonca Block sta iz tega sklepala, da potrebujejo negotovi, nesproščeni otroci glede na svoje izkustvo, doživljanje in nevrološke strukture, ki so se na ta način utrdile, zagotovila in zaslombo, ki jih nudijo izročilne vrednote in avtoriteta – to pa si kot odrasli najdejo v konservativni politiki, veri, tradicionalnih vrednotah.
In s tem je tudi pojasnjeno, kako da imajo lahko konservativne stranke močne podmladke.
Študija sicer ne omenja, kakšnega prepričanja in nagnjenj so bili vrstniki, ki so trpinčili ali socialno izolirali bodoče konservativce, a glede tega pač ne moremo drugače, kot da domnevamo, da tega niso počeli drugi bodoči konservativci (saj so za to nasploh premalo podjetni in preveč obotavljivi), temveč so se v tem odlikovali bodoči liberalci, »samozavestni, živahni, energični, impulzivni, podjetni in žilavi« triletniki.
* * *
Ko sem odkril to študijo, se mi je šele posvetilo, kako da se sam nagibam h konservativnim vrednotam, vendar s posameznimi liberalističnimi eskapadami.
Štiriletnega sta me starša, ki sta se, mislim, v nekakšni preroški slutnji današnje Evrope domislila, da bi mi utegnilo v življenju priti prav tekoče znanje nemškega jezika, vpisala v vrtec pri teti Dalmi (Tante Dalma smo jo morali klicati). Vrtec je bil v zasebnem stanovanju v tisti zaobljeni stavbi, ki zaseda ostri kot vogala Erjavčeve in Igriške v Ljubljani. Bil sem sam do tistega dne, ko sta me pripeljala, živahen, vesel, podjeten in, mislim, tudi psihično žilav otrok. Torej rojen za liberalca. A hudič je kot vselej v detajlih.
Tante Dalma je imela ljubimca, morda celo moža, prav tako Nemca ali Avstrijca, ki se je vsak dan oglašal pri njej in jo spremljal, ko nas je odgnala na sprehod v Tivoli, v gozd nad bajerjem. Opravljen je bil v lovsko opravo iz zelenega hubertusa in z zeleno čepico in spremljala sta ga dva lovska psa, pegasta ptičarja. Pisalo se je leto 1954 ali 55. Kako sta lahko gospod Hubertus in Tante Dalma preživela NOB in potem še IB, ne razumem.
Tante Dalma je hodila na teh sprehodih spredaj, na srce ji je pihal njen partner, njegova psa pa sta pazila, da se naš vod ni razlezel s pločnika na ulico. Počutil sem se na teh sprehodih najbrž ne posebno drugače kot taboriščniki, ki so jih vozili neveliko let prej na osvobajajoče delo v rajh. Le da so bile moje negotovosti večje od njihovih. Oni so to negotovo vožnjo doživeli enkrat samkrat, pred mano pa se je strašeče vzpela prav vsak dan sproti njena ponovitev. Nisem bil strahovan samo od psov in tuje govorice – če nisem sodeloval pri prebiranju gotsko pisane terminologije vlakov, kretnic, prog in vlakovnega materiala v starem Meyerjevem leksikonu, mi Tante Dalma ni dovolila, da bi se smel tako kot bolj pridni otroci obeh nazorov igrati z modelom Merklinove železnice, in sta me namesto tega socialno izolirala v nasprotnem koncu sobe – temveč, joj groza in resnica, tudi od nekega od mene za glavo višjega fanta, Marka po imenu, ki se je še posebej na sprehodih redno spravljal name.
Da še danes lahko dokaj živahno tečem, se moram najbrž zahvaliti spodbudnemu vplivu tega mladega sadista žarečih sivih oči: na mig njegovega kazalca sem v grozi tekal gor v hrib do rezervoarja na ovinku Vodovodne ceste in spet nazaj, po večkrat zapored, dokler se ni naveličal in se začel znašati nad mano s kako drugo obliko trpinčenja, recimo s tem, da sem moral jesti listje.
To trpinčenje, vidite, je v tistih treh mesecih iz mene, dotlej liberalca, naredilo prepričanega konservativca – kajti vsak peklenski dan sproti sem lahko upal edino na to, da bo spet vse dobro, ko se popoldne vrnem domov in se vzpostavi prejšnji svetovni red. Nazadnje je mama le opazila moje podplutbe od ščipanja, kvrg in indijanskega ognja. Če bi bil ostal še mesec ali dva v tistem vrtcu, v katerem se je govorilo in učilo samo nemško, bi bil verjetno postal tako negotov, da bi pozneje zabredel v totalitaristične vode in se vpisal v zvezo komunistov!
* * *
Konstitucijske liberalistične danosti so mi resda omogočale, da sem v mlajših letih ta izkustveno vsiljeni konservatizem dokaj uspešno prikrival. Udeleževal sem se značilno liberalnih podjetij, a vselej z neko rezervo. Med zasedbo FF sva z zdaj žal pokojnim Matjažem Kocbekom sredi političnega vrenja, namesto da bi se udeleževala razprav o prihodnosti študentskega gibanja in samoupravljanja, raje priredila pingpong turnir v povsem črni in svetlobno izolirani predavalnici. Mislim, da je bil ta dogodek ena prvih, če ne sploh prva umetniška inscenacija, v kateri je nastopala svetleča pingpong žogica. Drugi vrhunec najinega uporništva je bil, ko sva po okoliških ulicah uspešno nabirala prostovoljne prispevke za nakup Cerarjeve zlate golenice, češ da si je ta naš veliki junak nogo zlomil. Govor je bil seveda o Cerarju starejšem, ki je padel s konja, ne pa o tem sedanjem, ki je padel z lune.
Nasploh sem imel do liberalno-konservativnih organizacij in gibanj – pokojni Jaša Zlobec je tedaj rad govoril, da je pol članov Odbora za zasedbo FF iz vrst Udbe, pol pa iz vrst Cie, iz česar je skoval krilatico »Poli-cia, poli-udba!« – dokaj ambivalenten odnos. Sodili so mi malo pozneje sicer zaradi širjenja lažnih vesti z namenom vznemirjanja občanov, vendar to moje početje ni imelo liberalnega izhodišča – želeli smo samo dobiti Uroša Kalčiča iz predavalnice za eno partijo klerikalnega taroka v štiri, pa sva z Borisom Vukom našuntala Marka Gestrina, da je šel v predavalnico Janka Kosa in ljudem rekel, naj grejo domov, ker je Tito umrl.
Pozneje se, izmodren iz časa okupacije FF, v naslednji podobne vrste nisem več vpisal, ker sem poznal nekatere ugledne ustanovne člane Bavčarjevega odbora še iz časa lektorstva pri Novi reviji. Iniciativo za Novo revijo sem bil podpisal med prvimi – ampak ali je bila iniciativa liberalna ali konservativna? Ali ni bila v sedemdesetih letih pri nas konservativna pravzaprav samo komunistična partija, ki se je zavzemala za okostenele vrednote NOB in zbirokratiziranega kakordasamoupravnega sistema? Ali pa so bili pravi konservativci podpisniki predloga za Novo revijo, sicer na videz liberalci, ki pa so se po tihem zavzemali za kontrarevolucijo, torej za restavracijo meščanstva?
Kaj sem že hotel povedati?
No, ena od značilnosti starejših je, da pleteničimo in da nam misli uhajajo in delajo nepričakovane ovinke, pa če še tako hrepenimo po redu, ustaljenosti in klenosti.
Mislim si, da si želimo red najpoprej zato, da se nam ne bi več izgubljale šlape in ure in tošeljčki in naočniki in zobne proteze. In prav je, da je tako. Te štiri reči so nam starcem življenjsko pač pomembnejše od novih idej. Nove ideje te ne popeljejo niti do prvega Mercatorja, če prej ne najdeš vsega zgoraj omenjenega.
In pa, seveda, doživeli smo že vse mogoče v življenju, pa nam je žal mladih, ki si slepo želijo ponavljati naše napake, naše naivnosti, naša nesmiselna pehanja. Ne zgražamo se nad njimi zato, ker so tako zelo drugačni, ampak ker so tako zelo podobni nam v mladih letih.
Dovolj smo stari, da vemo, da nam vsak obrtnik, ki ga pokličemo, da bi nam popravil kaj v hiši, najprej reče: »Ja kdo vam je pa to delal?« – natanko to vprašanje pa bo zastavil tudi tisti, ki bo popravljal za njim! In da velja povsem ista metoda tudi pri brkljanju z gospodarstvom, družbo, zgodovino in sveta. Vsaka stranka, vsak nov družbeni program ali nazor, vsak politični svetilnik in steber družbe in napredka vas bo najprej vprašal, kdo vam je to delal. Potem pa vam bodo še oni delali natanko to, morda na malo bolj prefinjen način od mojega demona Marka, morda vas bodo na lepe oči prepričali, da je treba listje jesti ali riniti v breg in spet dol, a v štirih letih boste pozabili, ali se pišejo Bratušek ali Vratuša, ali se jim reče Osama ali Obama, ali so vas ekspropriirali ali financializirali, in cikel se bo lahko spet zavrtel.
* * *
Eno razliko je pa vendar treba poudariti. Urednik, ki je predlagal temo, mi je napisal takole: »Namreč, kdaj, kako, zakaj človek postane – konservativec (čeprav je bil nekoč svobodomiseln, liberalec). Meni se je to pripetilo, čeprav upam, da le v trenutku slabosti. Nekega dne sem na ulici nekoga čakal, ko je mimo prikorakalo dekle (dvajsetletnica, bi rekel). Nič posebnega, ampak, groza, cunje so visele z nje na vse strani, tistemu na glavi bi težko rekel frizura, kar je imela obuto, pa ni bilo obuvalo. 'Pa kako lahko hodiš takšna po svetu!' sem si rekel. In se v naslednjem trenutku zgrozil nad lastno opazko. Jaz, ki sem v njenih letih hodil na faks v jahalnih škornjih in sivozelenih srajcah, delal na Radiu Študent in še danes glasujem za pravice istospolnih? Kakšne metamorfoze vrednot in stališč smo sposobni opraviti ljudje?«
Tu je, bi rekel, zadel žebljico na glavico. Ni ga namreč zmotila kaka organizirana protestna družbica, ki bi demonstrirala pred prezidijem, niso ga vznemirile novatorske ideje – zgrozil se je zgolj nad ženskico strašilom, kakršnih hodi vse več po naših ulicah v dokaz ženske enakopravnosti. In ravno v tem je vsa razlika: dandanes mladi svoje »samozavestnosti, živahnosti, energičnosti, impulzivnosti, podjetnosti in psihične žilavosti« ne izražajo več s tem, da bi mučili bolj konservativne vrstnike v vrtcih ali da bi hodili v jahalnih hlačah in z bičem šibat nekoliko starejše pešce na zebrah, pa tudi tako ne, da bi prihajali na dan z novimi idejami, ampak vsi to vlagajo v tiste reči, ki dandanes res kaj pomenijo: v modne dodatke, musko, imidž, vizažiranje in tatuje. Tu se lahko mladi po duhu in telesu samopotrjujejo, lahko se izrazijo bolje kot v kakem skrivnem političnem združenju, in sicer zato, ker je ponudba tako pestra. Danes se dobi vse. In ko kaj dobiš, lahko narediš selfi in napopaš na svoj wall.
Civilizacija je še vedno civilizacija: homeostatičen organizem, ki samodejno išče notranje ravnovesje. Po stoletju političnega uničevanja planeta s svetovnimi vojnami med liberalnim in konservativnim polom si je civilizacija očitno poiskala novo pot vzdrževanja ravnotežja, pot, ki je vsaj videti varnejša, pot potrjevanja mladosti in individualnosti skozi fejsbuk.
Samo mi starci trmasto ostajamo pri svojih staromodnih plešah.
Še na eno reč je treba opozoriti, ki morda vprašanje relativizira bolj kot karkoli drugega. Vsak človek pride na svet ob svojem času. V kakršnega se rodi, takšen mu je zgled za to, kakšno naj bo življenje na njem. Današnji otročički, ki čofotajo v izumrlem morju zaliva Fiese, se čez dvajset let ne bodo zgražali nad tem, da na morskem dnu ni najti tam nobene vetrnice, zvezde, leščurja, alge, meduze, rakovice več. In ko bom zaradi tega morda zabavljal jaz, ki me je vse to žgalo in pikalo in grizlo pred šestdesetimi leti, si bodo mislili, da sem pač zmešan, kakor so zmešani vsi stari ljudje. Sami pa bodo objokovali izgubo tistega, kar je bila norma v času njihovega otroštva: vode, mivke, zraka.
Vsak začenja na svoji izhodiščni točki in tako niti ne opazimo, da ne gre za nazadnjaštvo in naprednjaštvo, ampak da nam gre svet neopazno v, kot bi rekel Pepčin pokojni bivši mož, maloro.
Za primer, da nisem dobro razumel urednikovega pisma in se njegovo vprašanje nanaša zgolj na modo z dodatki, naj povem, da se osebno že desetletja oblačim v mondure, tekaške majice, čepice s šiltom in delovne nogavice iz bombaža. Od modnih dodatkov uporabljam zgolj očetovo zapestno uro znamke darwil, ki je sicer stara, vendar pa prehiteva.
Sam mislim, da je moj modni statement dokaj liberalen, saj sem v svoji generaciji edini, ki se tako nosi, res pa je mondura tudi izraz tradicionalizma, saj so se tako oblačili že moj rajnki oče. Čepice s šiltom pa tatek ni nosil, a mislim, da ne iz kakega nazadnjaštva, temveč ker se kot slovenski purist ni strinjal z besedo »šilt«, in drugič, ker ga je njegov frizer, ki je služil velike denarje s prodajo jajčnih maž za revitalizacijo lasnih mešičkov, prepričal, da takšne čepice večajo plešo.
Liberalec v meni želi spremeniti svet na boljše, konservativec pa bi se zadovoljil tudi samo z višjim honorarjem. Ampak ker vem, da bo urednik rekel samo: »Kaj, on bi rad zdaj več, on, ki ima na glavi nekaj, čemur bi težko rekel frizura!?« se raje odločam za boljši jutri.
