Stanovi, kteri morejo slovenščini dosti koristiti

Iz govora »o duševnem razvitku Jugoslavjanov«, ki ga je imel g. Fr. Zakrajšek veliki pondeljek t. l. v Gorici.

Častitim gospodom duhovnikom in učiteljem na deželi nočem njih slave krajšati s tem, kar bom tukaj omenil; ker dobro vem, da slovenski duhovniki so možje, kterim v pospeševanji našega napredka največa hvala in slava gre. Oni so poklicani ljudstvo ne samo v duhovnem ali cerkvenem, temuč tudi v posvetnem smislu izobraževati in osrečevati. Duhovnikova beseda je ljudstvu sveta in posebno slovenskemu; duhovnik ima gotovo najlepšo vlogo na svetu, ktere pa ne sme rešiti le enostrano. Jaz bi trdil, da je ta naloga posebno pri duhovnikih na slovenski zemlji dvojne nature, glede na dušo in glede na posvetno, se ve da pošteno in katoliško izomiko. (…)

Zraven gospodov duhovnikov moralo bi pa tudi učiteljem na kmetih bolj mar biti za tako ravnanje. Z dopisovanjem v naše časnike ni še vse pri kraji, k večemu pišeš ali v zabavo ali v resni poduk že izurjenih bravcov. Že sv. pismo veli, nevedne podučevati in jim dobre svete dajati. Kdo je pa nevedniši od bornega kmeta, ki skoro še ne zna ceniti svojega jezika, ki se oslepariti da goljufom iz zgolj nevednosti in prevelike boječnosti. S pošteno omiko raste tudi svoboda v dobrem pomenu. Poglej premožnega kmeta, ki je že nekterekrate pokukal v časnike; kako pametno se on vede, njegova beseda in vsa obnaša očitno kažete nekako omiko, kako je zdaj zgovoren, pameten v razsojevanji in malo da ne celo – politikar! To zgovornost, to lepo obnašo in sploh narodne veljave občut nakloniti prostim ljudem na slovenski deželi, de bodi nikar zadnja skrb njih učenikom. Iz lece naj doni lepša slovenska beseda, v spovednici podučujte pred vami klečejočega in pazljivega grešnika v mili čisti slovenščini; visoke nebeške misli vašega nauka vredne so boljega jezika; drage tekočine in dragocenosti hranimo v zlatih posodah! Prazen je izgovor, da vas čisto slovenščino govorečih ne razumejo kmetje in prosti ljudje. Tudi se nauk v lepem dostojnem jeziku menda brže zasadi v proste serca. (…)

Vendar, če prav premišljujem te sicer neugodne okolnosti, opravičiti vendar ne morete svoje nemarnosti za materni jezik. Koliko jih je morda še med vami, ki godete s tujščino, akoravno je slovenščina že tako imenitnost dosegla, da se lahko ponašamo ž njo? (…)

Za duhovniki in učitelji našimi, kteri so nedavno o posvetovanji, ali je slovenščina vredna, sprejeta biti v tukajšnje normalke, dostojno pokazati, da so možje na pravem mestu in kterim se tukaj iz celega srca zahvalimo; za duhovniki in učitelji pravim, so najpopred naši gospodje župani na deželi, ki so v stanu veliko koristiti naši skupni materinščini. Kako? Mi ni treba dopovedovati. Sam sem slišal od nekega pametnega župana, ki je menda najprvi vpeljal slovenščino v svojo pisarnico, kako so se kmetje veselili in mu enoglasno potrjevali, da je tako prav.

Ako se ozremo po slovenski deželi, koliko jih najdemo takih županov? – Slovenski župani! 15. dan letošnjega marca so presvitli Cesar po Svojem ministru našim prošnjam, ktere tudi poznate, zelo ugodno odgovorili. Ta visoki odgovor odprl je izomiki in napredku slovenščine duri in vrata, osramotil, omolkniti je storil naše neprijatle. Imeli smo v svoji sredi sovražnike, ki so slovenski jezik kmečki jezik psovali in na vse usta so trdili, da je pomanjkljiv za šole in pisarnice, nas so panslaviste, cesarjeve neprijatle imenovali. Cesarjeva mogočna beseda trešila jih je z višave njih neumne oholosti, ko so se ravno najbolj veselili naše nesreče. Kaka sramota! Očitne pred svetom so njih laži, grdi hinavci so spoznani, ko so se visoki vladi hotli tako nepošteno prikupiti in prilizniti se nekaterim prenapetežem. Ta premodri odgovor naj tudi vas za slovensko reč še spijoče župane predrami, navdihne naj vas ljubezen do maternega jezika, ker drugač ne boste spolnovali županskega poklica. Bodite prepričani, čas terja to od vas. Res je morda, da vam bo čisti jezik, kakor ga v bukvah in časnikih pišemo, kako napotje delal; al tudi to zgine samo ob sebi, ako prebirate slovenske časnike. (…)

Govoril sem že z nekaterimi izmed vas in se nisem mogel zadosti načuditi, kako dobro in gotovo bolje kakor nemščino govorite slovenski jezik. Naj vam bodo tisti pametni župani v izgled, ki so to delo že začeli. Kdo jih je silil? Le njih prava domoljubnost pa tudi spoznanje, da tako gre opravilo najbolje od rok, jih je primoralo, usmiliti se miloglasne slovenščine, maternega svojega jezika. Ako pa menite, da bi tako ravnanje svojemu prvotnemu opravilu škodo delalo, nemara, da bi se clo visoki vladi zamerili, se jako motite. Visoka vlada nam je prijatlica, kakor smo ji mi zvesto udani služabniki. To je sama razvidila, in zato nam je dala, za kar smo jo prosili.

Duhovniki, učitelji in vi župani, imate narod v rokah; obrnete ga, kakor hočete. Delajte mu na dušno in posvetno srečo! –

To so tisti stanovi, kteri, ako bodo zvesto dopolnovali svojo nalogo, slovenščini morejo veliko veliko koristiti. Bog daj!

Novice, 11. in 18. junija 1862