Palestina je obkoljena država med kalifatom in Izraelom

Vojska vedno in povsod

Pred nami je bila palestinska trgovska ulica Šuhada v starem mestnem jedru Hebrona, ki je ohranil arhitekturo še iz časov, ko so tukaj vladali Mameluki. Na slabem kilometru so bile vse trgovine zaprte s težkimi, železnimi vrati, ki so se na tečajih povešala. Podrla se niso, ker so bila zavarjena skupaj. Na njih so bledeli deset let stari plakati, ki so govorili, da je ulica last Izraelcev, ki na njej popravljajo stoletja stare krivice. Leta 1923 so arabski prebivalci mesta pobili šestdeset judovskih prebivalcev, preostale pa pregnali. Kakšnih štiristo Judov se je skrilo pri svojih sosedih in so preživeli. Do napetosti je prišlo, ker so se pod upravo Velike Britanije v mesto po prvi svetovni vojni začeli naseljevati versko goreči Judi iz baltskih republik, vzhodne Evrope, Francije in Anglije. V Hebronu so pokopani biblijski patriarhi, tukaj pa Biblijo jemljejo kot nepremičninski katastrski dokument. Vse, kar je bilo pred tri tisoč leti izraelsko, je tudi danes v lasti te države. Zdaj so palestinski prebivalci nepotreben tujek, ki ga je treba izriniti.

Desno je bila Kazba. Nekdaj najbolj živahna četrt v mestu. Leta 1995 sem prvič hodil skozi ozke ulice zahodno od svetišča nad Abrahamovim grobom. Na Šuhadi se je bilo zaradi gneče avtomobilov in ljudi težko premikati. Umikati se je bilo treba nakupovalcem, ki so brskali po stojnicah, mladoletnikom, ki so nosili pladnje s čajem, do roba naloženim vozičkom in samokolnicam in množici, ki je valovila sem in tja. Levo in desno je iz trgovin na ulico sililo vse, kar so znali v Hebronu narediti ali pa so v mesto pripeljali, da bi prodali naprej. Na vsakem vogalu so pihali steklo, klesali marmor, prodajali keramiko, sončna očala, žive piščance, kitajsko plastiko, začimbe iz Jemna in posušen jogurt iz bližnjih vasi. Žive barve preprog so se mešale z odsevi pomaranč, limon in knjižnih ovitkov. Mestno središče je bilo živahen bazar in imel si občutek, da lahko kupiš in prodaš vse, kar so si na svetu izmislili.

Zdaj v središču ni žive duše. Trgovine, ki so tvorile najbolj živahno trgovsko središče Palestine in jih je bilo 1500, so od leta 2000 mrtve. Bazar zlata sta prerasli trava in bodeča žica. Na tržnici sadja in zelenjave se že petnajst let nabira prah. Hiše nad trgovinami so skrepenele in se začele sesuvati, okna so siva, fasade dajejo vtis zapuščenosti, ki jo za seboj pusti vojna.

»Ukazali so nam, da moramo kazati svojo prisotnost ves čas in povsod,« je Bigelman pripovedoval med opuščenimi palestinskimi ulicami, kjer so bili edini znaki življenja vojaki v polni bojni opremi na hišnih vogalih. »Patruljirali smo po ulicah in hodili med Palestinci, kot da je vse to naše. Potem smo se naveličali. Vedno iste ulice, vedno isti ljudje. Začeli smo hoditi po strehah. Splezali smo do balkona, skočili v hišo, šli na streho in po njej v sosednjo hišo. Naenkrat smo se pojavili tam, kjer so nas najmanj pričakovali.«

Bigelman je leta 2008 odslužil svoj triletni vojaški rok v izraelski vojski in se pridružil organizaciji Prekinimo molk. »Dokler nisem prišel v vojsko, sploh nisem vedel, kaj je okupacija. Živel sem v Jeruzalemu, petnajst minut stran od okupiranega ozemlja, pa nikoli nisem videl okupacije.« Prekinimo molk je organizacija okrog tisoč izraelskih veteranov, ki priča o tem, kakšno je resnično življenje na okupiranih ozemljih. Ustanovili so jo leta 2004 izključno z namenom, da omogoči spregovoriti vojakom, ki so o svojih izkušnjah z okupacijo do takrat molčali. Organizacija želi v Izraelu sprožiti razpravo o moralni ceni za resničnost, v kateri so mladi vojaki vsak dan soočeni s civilnim prebivalstvom in z orožjem nadzorujejo njegovo vsakdanje življenje. Pogovor teče na robu političnega prostora, ki je v svojem središču posvečen izolaciji in izgonu Palestincev z Zahodnega brega.

»To je popolnoma sterilna ulica,« je Bigelman na zemljevidu pokazal Šuhado, ki teče med starim muslimanskim pokopališčem in Kazbo. »Palestinci tukaj ne smejo niti voziti niti hoditi in vse trgovine so zaprte. Po ulici ob Kanovih vratih, ki pelje do Abrahamovega groba, pa zdaj lahko hodijo, ne smejo pa voziti avtomobilov in imeti odprtih trgovin. Na nekaterih ulicah ne smejo voziti, lahko pa imajo odprte trgovine in hodijo po pločniku.«

Med mrtvimi ulicami je bilo nekaj hiš živih. Za bodečo žico in barikadami so se svetile izraelske zastave. V središču mesta z 200.000 prebivalci je izraelska naselbina, ki šteje 600 prebivalcev. Da bi zagotovili njihovo varnost, so Izraelci naročili vojski, naj ubije zgodovinsko središče mesta.

Načrt je do popolnosti uspel.

»Hebron je bil od nekdaj industrijsko in trgovsko mesto,« je rekel Marvan Sultan, ki je namestnik guvernerja celotnega palestinskega območja. Vsako leto je tega območja manj. »Tukaj smo delali vse, od keramike do stekla. Šestdeset odstotkov vse palestinske trgovine poteka v Hebronu. Na mesto je navezano pol milijona ljudi. Izraelci so prisilno zaprli 1892 trgovin, obrtnih delavnic in poslovnih prostorov v središču mesta, kjer je potekala večina poslovnega življenja. Tam so ljudje kupovali vse, od grozdja do avtomobilov. Vsaka trgovina je bila vredna zelo veliko, zdaj so popolnoma brez vrednosti. To je bilo najbolj vitalno območje v mestu. Zdaj je puščava. In z vseh strani se še naprej širijo proti središču.«

Načrt je jasen

Hebron je ključno mesto za razumevanje strategije izraelske države pri razkosavanju palestinskih ozemelj na nepovezane enote. Na majhnem področju je razvidno, kako na Zahodnem bregu praktično poteka poselitev ozemlja, na katerem naj bi nastala palestinska država.

»Načrt je jasen. V središču mesta ne sme biti Palestincev, ampak samo Judi. Vse drugo je podrejeno temu. Palestinci, ki živijo v izraelskem delu mesta, imajo številke. Vojaku pokažete številko in lahko greste noter. Brez številke ostanete zunaj. Novih številk ne izdajajo. Prej ali slej bodo umrli vsi Palestinci, ki živijo tukaj. Celo mesto bo izraelsko. Tako kot druga mesta tudi Hebron obdajajo judovske naselbine. Naselbine preprečujejo kontinuiranost palestinskih ozemelj in hkrati onemogočajo naravno širitev mesta. Šestdeset odstotkov vsega palestinskega ozemlja je pod vojaško in civilno upravo Izraela. Mi tam ne smemo narediti ničesar brez njihovega dovoljenja. Vse to ozemlje si leto za letom prisvajajo. Še pred desetimi leti je bila okolica Hebrona zelena. Zdaj so povsod samo izraelske hiše. Naši otroci nimajo kje zgraditi svojih hiš. Vsi se hočejo odseliti.«

Izraelci so mesto zavzeli leta 1967. Na Hebronu so preizkusili sistem poselitve, ki ga zdaj izpeljujejo po celotnem Zahodnem bregu. Najprej se je v zapuščene hiše v središču naselilo nekaj najbolj gorečih judovskih vernikov. Naselitev je bila tudi po izraelskih zakonih nezakonita, vendar država svojih državljanov ni mogla pustiti nezavarovanih. Zato je v središču arabskega mesta postavila vojaško postojanko enega celega bataljona izraelske pehote z ustreznimi oklepnimi vozili in težko oborožitvijo. Hkrati je na robu mesta nastalo še eno judovsko naselje, Kiriat Arba. Tudi to je dobilo svoj bataljon, da ga ščiti. Kiriat Arba je na tistih 60 odstotkih Zahodnega brega, ki so pod izraelsko vojaško in civilno upravo. Mesta so pod palestinsko upravo, vmesna območja nadzoruje izraelska vojska, civilisti pa so pod palestinsko upravo. Delitev je zgolj birokratska. Celotno ozemlje je v rokah vojske in naseljencev.

Palestinci v Hebronu so se znašli med dvema ognjema. Izraelsko vojsko in naseljence so imeli v središču mesta in na njegovem obrobju. Vmes so nastale še druge naselbine, ki jih je bilo treba povezati s cestami. Da jih Palestinci ne bi motili, so naselbine povezali s sterilnimi cestami, po katerih lahko vozijo samo Izraelci. Na ozemlju, ki je pod upravo vojske, Palestinci ne smejo graditi ničesar brez dovoljenja izraelskih oblasti. Dovoljenj ne izdajajo. Izraelci pa širijo svoje naselbine proti središču mesta. Kiriat Arba se je iz postojanke dvajsetih družin razvila v mesto s šest tisoč prebivalci, ki ima svoje šole, bolnišnico, občinsko zgradbo in svojo z žico ograjeno cesto, ki jo povezuje z Jeruzalemom. Po njej vozijo samo avtomobili z izraelsko registracijo.

Zdaj v izraelskem parlamentu obravnavajo zakon, po katerem naj bi poleg sterilnih cest, na katerih ni Arabcev, imeli tudi sterilne avtobuse in sterilne trgovske centre. Ozemlje naselbin se pospešeno širi po zemlji, ki jo z velikimi zamahi podržavljajo in dajejo naseljencem. Središče Hebrona je na eni strani že presekano s kontinuiranim ozemljem, ki povezuje izraelske naselbine. »V starem mestu je na enem kvadratnem kilometru 120 vojaških blokov,« je rekel Marvan Sultan. »To ni naš način življenja. Ni samo ekonomija. Otroci morajo v šolo in nazaj mimo vojaških blokov. Ljudje so na balkone postavili železne kletke, ker jih naseljenci obmetavajo s kamenjem. Ves čas pazimo, po katerih cestah ne smemo voziti, po katerih ne smemo hoditi in kje je varno prečkati cesto, ker jo ima nekdo samo za svojo. Vedno več je prostorov, kamor ne smemo, in vedno več je cest, po katerih lahko vozijo samo Izraelci. Zmanjkuje nam tal pod nogami.«

Eno mesto za tremi obzidji

Ta neprijeten položaj ni plod naključja, ampak strategija izraelske države, ki uspešno ukinja možnost, da bi na Zahodnem bregu nastala palestinska država. »Rešitev za dve državi,« kakor svojim cikličnim mirovnim procesom rečejo evropski politiki, se je izpela. Formula iz Hebrona se ponavlja po vsem Zahodnem bregu. Vzhodni Jeruzalem, ki bi moral biti palestinska prestolnica, je obkoljen z izraelskimi naselbinami in prepreden z njihovimi posebnimi ograjenimi cestami. Palestinska ozemlja od mesta ločuje še 700 kilometrov dolgo betonsko obzidje.

Na južnem robu je palestinsko naselje samo še Silvan, ki omogoča povezavo z Zahodnim bregom. Jeruzalem ima tri obzidja. Armensko, krščansko in judovsko četrt objema staro obzidje Sulejmana Veličastnega. Drugo obzidje so izraelske naselbine, ki ga obkrožajo na vseh gričih okrog njega, potem pa je še betonski zid, ki ga je zgradil premier Benjamin Netanjahu in je največja zidana konstrukcija na Bližnjem vzhodu. Po ambicijah presega kairske piramide, deluje pa prav tako kot grobnica. Edina vrzel v zidu je Silvan. V njegovo središče se zdaj z različnimi zvijačami selijo Izraelci. Ni jih mogoče zgrešiti. Na njihovih hišah, iz katerih so izselili Palestince, so dvajset metrov dolge zastave. Tik pod obzidjem so Izraelci zgradili nacionalni park, ki Silvan ločuje od starega mesta, zdaj pa gradijo še ogromen kongresni center. Ko se zapre ta vrzel, bo obkolitev Vzhodnega Jeruzalema popolna, Palestinci pa se soočajo z izselitvijo. O tem končnem cilju vedno bolj odkrito govorijo tudi v parlamentu.

Podobno se na severu dogaja v Nablusu in Kalkiliji in na jugu v Jerihu. Tam je v celotnem mestu samo še en človek, ki verjame, da lahko na Zahodnem bregu nastane neodvisna palestinska država. V to verjame po poklicni dolžnosti. Saib Erekat je od začetka devetdesetih let glavni palestinski pogajalec z Izraelom. Pogajal se je o uresničitvi mirovnih sporazumov iz Osla, iz Tabe, iz Pariza, iz Madrida, savdske iniciative in neskončnega niza pobud, ki so obljubljale nastanek palestinske države ob Izraelu. Ko se je začel pogajati, je bilo na Zahodnem bregu 30.000 naseljencev, zdaj jih je 600.000.

Generalni sekretar Palestinske osvobodilne organizacije je nervozen. »V Jerihu, kjer sem se rodil, ne smem izkopati vodnjaka, da bi črpal svojo vodo.« Tudi Jeriho je na severu obkoljen z naselbino, na zahodu z njegovimi plantažami, na jugu pa z dolino Jordana in Mrtvim morjem, ki sta oba pod nadzorom izraelske vojske. »Mojo vodo črpajo Izraelci, ki mi jo potem prodajajo po en dolar za kubični meter. Na našem ozemlju imajo trideset nasadov palm in pet umetnih jezer za krokodile, ker imate Evropejci radi torbice iz krokodilje kože. Kolonialna naselbina v Jerihu ima od tega 5,7 milijona dobička na leto.«

Njegova pričakovanja so postala skromna. Včasih je od mednarodne skupnosti zahteval, da uveljavi mednarodno pravo in intervenira. Po petindvajsetih letih pogajanj je izgubil iluzije.

»Kaj lahko naredi Evropa? Najmanj to, da sama ni del kršitev mednarodnega prava in ne kupuje izdelkov iz naselbin. To so tatovi. Ukradli so zemljo, ukradli so vodo in izkoriščajo poceni palestinsko delovno silo. Najmanj, kar lahko naredi Evropa, je, da preneha poslovati z naselbinami.«

Zase pravi, da težko živi med kalifom Abu Bakrom el Bagdadijem, ki kriči, da je vodja islamske države, in Benjaminom Netanjahujem, ki kriči, da je vodja judovske države. V svoji pisarni štiristo metrov pod morsko gladino v Jerihu težko vidi razliko med njima. Vendar je že na najbližji plaži na Mrtvem morju, kjer vihrajo izraelske zastave, videti razliko. Bagdadi ima proti sebi ves svet, Netanjahu pa ves svet na svoji. Erekatu se zdi, da se to utegne slabo končati.

»Odnos med zahodnimi državami in nami temelji na sumničenju in strahu. Sadam Husein je zloben diktator, če zasede Kuvajt, in dober državnik, če napove vojno Iranu. Moamer Gadafi je mati Tereza, če Berlusconiju dovoli, da investira trideset milijard dolarjev v gradbeništvo, potem ga ubijemo. Sadam, Gadafi in podobni so trideset let uničevali državne institucije in potem izginili. Ljudje niso mogli najti varnosti v državnih institucijah in so varnost poiskali v tem, da so šiiti, suniti, da pripadajo provinci Anbar, da so Kurdi, pripadniki plemen, karkoli. Kaos.«

Priznanje ni simbolična gesta

Palestinci lahko verjamejo v svojo nacionalno identiteto, ki pelje k državnosti, lahko pa jo odpišejo kot možnost in se kot Gaza pretvorijo v islamsko republiko. Erekat misli, da bodo za to plačali ceno v evropskih prestolnicah, ker bo islamska država edina identiteta, ki se ji je mogoče pridružiti. Če ni države, ostanejo samo še družine, plemena in verske skupnosti.

Vprašal sem ga, kako bi k rešitvi položaja lahko pripomoglo slovensko priznanje Palestine. V vprašanju sem že ponudil odgovor, da simbolične geste ne naredijo razlike.

»Priznanje Palestine ni simbolična gesta,« se ni strinjal s smerjo vprašanja. »Palestina je danes država pod okupacijo. V Združenih narodih ima Palestina status opazovalke v mejah iz leta 1967 in z Jeruzalemom kot prestolnico. Če priznate Palestino, delujete v okvirih mednarodnega prava in opozarjate Izrael, ki hoče kršiti mednarodno pravo, da ne boste dovolili izničenja prava. Izrael pravi, da priznanje ni potrebno, ker bomo vse uredili s pogajanji. Neumnost. Pri pogajanjih bomo določili pogoje umika. Neodvisnost pa ni stvar pogajanj, ampak je stvar samoodločbe. Slovenija se mora odločiti, ali podpira samoodločbo narodov ali ji nasprotuje. Priznalo nas je 138 držav. Če ne priznate Palestine, Palestincem govorite, naj se borijo in do države pridejo s silo.«

Prihodnje leto bo minilo petdeset let od zasedbe Zahodnega brega. Minilo je pol stoletja resolucij Združenih narodov, uporov, intifad, mirovnih konferenc, deklaracij neodvisnosti, pogajanj, sporazumov in obljub državnosti. V vsem tem času je bila samo ena stalnica. Bolj intenzivno je mednarodna politika govorila o mirovnem procesu, ki pelje do palestinske države, bolj so se širile izraelske naselbine in manj je bilo zemlje, na kateri bi država lahko nastala. Zgodba se približuje svojemu koncu. Nezasežene zemlje, na kateri je mogoče živeti, skorajda ni več.