Vse več potovanj si ljudje organizirajo sami, vse manj pa je posameznikov, ki si želijo klasičnih turističnih ogledov mest v velikih skupinah, pod vodstvom možakarja, ki z vpadljivim pisanim dežnikom nekoliko nejevoljno maha pred gručo ljudi, narekuje, koliko časa bodo jedli sladoled, kako dolgo zrli v znano oljno sliko, med vsem tem pa natrosi nekaj suhoparnih informacij, ki si jih je zapomniti skorajda nemogoče. »Nima smisla, da jim razlagam, denimo, kdaj točno je bil zgrajen hotel Union. Takšne podatke lahko najdejo v knjigah,« pove Grudnova. Njen namen je mesto obiskovalcem predstaviti skozi druženje in izkušnjo, ki si jo bodo zapomnili.
Spoznavanje neznancev in ustvarjanje prijetnega vzdušja
»Od kod ste?« prijazno začne pogovor, ko sedemo za mizo v prvi restavraciji. »S Havajev,« se nasmehne starejša gospa. Ime ji je Susan Dunn, oblečena pa je v poletno srajco, posuto z oranžnimi in rjavimi rožami. »Če bi bila na vašem mestu, ne bi nikoli odšla od tam,« se pošali lastnica in kuharska vodja lokala Repete, ki ravno v tistem trenutku na mizo prinese prvo jed. Omizje se zahahlja. Led je prebit.
Pot nadaljujemo proti Odprti kuhni, kjer vsi skupaj jemo s krožnika, polnega testenin s tartufi. »Okusno je, ampak ne smem več, če hočem kasneje pojesti še kaj,« se namuzne črnolaska in se z roko potreplja po trebuhu. »Ljubljančanom pogosto očitajo, da ne vedo, kaj delajo, ko pripravljajo testenine,« šaljivo pripomni Grudnova. »Oh, tile zagotovo zelo dobro vedo, kaj delajo,« s polnimi usti in nasmehom na obrazu pripomni prikupna Havajka.
Kasneje izvemo, da se je Susan Dunn v naših glavah sanjske Havaje za nekaj časa odločila zapustiti, ker je v tem času tamkajšnja vročina (zanjo) skorajda nevzdržna. Vitka črnolaska je založnica Ilaria Dal Brun iz Italije, ki se je v Slovenijo z avtobusom pripeljala na tridnevni oddih. Azijski par pa prihaja iz Singapurja, John Hojian se ukvarja z odnosi z javnostmi, CamySeow uči mandarinščino. Obrazi, ki so bili še pred pol ure drug drugemu popolna neznanka, se tako počasi začnejo spreminjati v znance, ki si lahko pripnejo ime in zgodbo.
»Naša himna se imenuje Zdravljica, iz česar je razvidno, kako zelo smo Slovenci navezani na vino,« se pošali Grudnova, ko med prečkanjem Prešernovega trga pokaže na spomenik in pojasni, da je postavljen v čast največjemu slovenskemu pesniku. Značilnosti slovenske kulture v pogovor vpleta šaljivo in premišljeno, bistvenega pomena pa je, da so informacije zanimive in uporabne. »Tukaj sem zato, da se oni zabavajo, a hkrati izvedo nekaj novega,« pojasni.
Seveda ne gre vedno kot po maslu, včasih je narobe prav vse, a takrat si po koncu sprehoda Grudnova lahko le olajšano reče: »Še dobro, da ga je konec.« Da pa bi se takšnim situacijam v čim večji meri izognila, je profesionalna. To v njenem primeru pomeni točnost, poštenost, prilagodljivost in doslednost. »Vedeti je treba, kaj denimo pomeni, če nekdo ne je glutena, ne moreš mu preprosto reči: 'Malo kruha boš pa že pojedel, kajne?'« cinično opozori Grudnova.
Profesionalno prijateljstvo
Nekaj trenutkov po tem, ko sedemo v moderen lokal ob Ljubljanici, nekoliko umaknjen od vrveža strogega mestnega jedra, našo kulinarično vodnico v pozdrav po rami takoj potreplja natakarica, ki nato s polnim pladnjem pijače nadaljuje pot proti preostalim mizam, se obrne in zakliče: »Vse je že pripravljeno, takoj dobite!«
Podobno prijazen sprejem doživimo na vseh lokacijah, ki jih obiščemo. Grudnova se z vsemi zaposlenimi pozdravi in izmenja nekaj besed o zasebnem življenju, kot bi bili prijatelji že leta. Lokali in restavracije, vključeni v Ljubljananjam, so namreč tisti, v katere z veseljem zahaja tudi sama.
Pristnega stika torej ne naveže zgolj z udeleženci kulinaričnega sprehoda, ampak tudi z ljudmi, ki z njo sodelujejo, kar celotni dogodivščini doda nekakšno toplino in povzroči, da se ljudje med druženjem sprostijo.
Skozi kulinarično dogodivščino Iva Gruden Ljubljano predstavi iz prve roke. S šalami ustvarja prijetno vzdušje in se z udeleženci zbliža. Tako spozna čudovite ljudi in sliši neverjetne zgodbe, zato se ji včasih celo zazdi, da udeleženci sprehoda njej dajo več kot ona njim. A pravi, da si je pomembno zapomniti, da »ti ljudje sicer niso moji najboljši prijatelji, ampak tiste tri ure kulinaričnega sprehoda so«.
Zgodbe so tiste, prek katerih Grudnova udeležencem približa mesto. Ko se z že dodobra polnim želodčkom odpravimo še na sladoled, izvemo, da se je lastnica prodajalne sladoleda po 11 letih opravljanja odvetniškega poklica odločila, da se v Bologni izšola še za sladoledarko. »Zgodbe so tisto, kar si ljudje zapomnijo,« se nasmehne vodnica.
