Konec maja je v ljubljanskem kliničnem centru umrl 64-letni pešec. Zdravniki so se štirinajst dni borili za njegovo življenje, vendar so se poškodbe glave izkazale za prehude. V nesrečo se je zapletel v Kostanjevici na Krki, zanj pa ni bilo usodno srečanje z motornim vozilom, temveč s kolesarjem. Devetintridesetletni kolesar se je peljal po Krški cesti, ko je 64-letnik izven prehoda za pešce nenadoma stopil na cesto. Trčenje je bilo neizbežno.
Nesreče med kolesarji in pešci ali med kolesarji samimi se redko končajo tako tragično, kljub temu pa se dogajajo. Pred nekaj leti je Ljubljano pretresla nesreča kolesarja, ki se je smrtno poškodoval med prehitevanjem drugega kolesarja na kolesarski stezi za Bežigradom. Umrl je sicer zato, ker je po trku s kolesarske steze padel naravnost pod avtomobil, vendar pa je bil vzrok za nesrečo prav trk v drugega kolesarja.
Pozornost do sočloveka
»Potrebna je strpnost, ki je pogosto nimamo dovolj in jo v družbi obravnavamo podcenjeno. Manjka nam pozornost do drugega človeka v prometu,« razmišlja predsednik Slovenske kolesarske mreže Bojan Žižek in pri tem misli na prav vse udeležence v prometu.
Kolesarji in pešci se v mestih pogosto srečujejo, zato je strpnost potrebna tudi med njimi. Toda dogaja se, da pešci ignorirajo kolesarske steze (to se najbolj kronično dogaja v bližini avtobusnih postaj), kolesarji pa svojo moč dokazujejo tudi na območjih, ki so namenjena pešcem. Za kolesarje tudi sicer velja, da radi kombinirajo med pravili za pešce in pravili za voznike, kot jim je v danem trenutku udobneje.
»Kolesarji zelo pogosto tudi sami pripomorejo k nevarni situaciji. Predvsem ne spoštujejo dovolj cestnoprometnih predpisov. Najpogosteje ne vozijo po pravilni strani ceste ali pravilni strani kolesarske steze in pogosto vozijo po površinah, ki niso namenjene njim,« so kritični na generalni policijski upravi, kjer nimajo statistike o nesrečah med kolesarji in med kolesarji in pešci. Povedo pa, da sta letos umrla dva kolesarja, lani pa se je usodno ponesrečilo 7 kolesarjev ob še 143 hudo poškodovanih v skupno 1439 nesrečah.
Infrastruktura sili v kršitve
Žižek se strinja, da je nepravilna vožnja kolesarjev včasih zgolj posledica nespoštovanja cestnoprometnih predpisov, še večkrat pa so kolesarji v to pravzaprav prisiljeni: »Že načrtovanje prometne infrastrukture včasih prisili kolesarja v prekrške. Včasih je za to kriva tudi slabo vzdrževana infrastruktura. Zato pozivamo kolesarje, naj spoštujejo prometne predpise, hkrati pa pozivamo tudi načrtovalce in upravljalce prometnih površin, naj poskrbijo za direktne kolesarske povezave po načelu najkrajše poti,« pravi Žižek.
Njegove besede lahko potrdi vsakdo, ki v mestih vsaj občasno sede na kolo. Kolesarske steze potekajo malce po pločniku, malce po cesti, nato izginejo, se nelogično naenkrat končajo ter se spet pojavijo in tako dalje. Nekonsistentnost ureditve je težava, ki ji pritrjujejo tudi policisti: »Cestna infrastruktura za kolesarje se v zadnjih letih izboljšuje, seveda pa še zdaleč ni taka, kot bi si jo lahko želeli. V mestih je običajno največja težava, ker je treba kolesarke steze umestiti v že obstoječo infrastrukturo. Ko pa se gradijo nove ceste, se običajno spoštujejo ustrezni standardi, ki mislijo tudi na kolesarje.«
Po Žižkovem mnenju pa bi ustrezne kolesarske mreže lahko rasle precej hitreje, vendar vlaganje v kolesarsko infrastrukturo ni tako privlačno, ker se v njej obrača bistveno manj denarja kot pri asfaltu za težkokategornike na bencinske hlape.
