Na Hillary Clinton leti veliko očitkov kritične javnosti – da nima karizme, ampak da del volilcev prej odbija, ker ne more delovati pristno, da je preverjeni washingtonski kader (kar letos gotovo ni prednost), da je prepletena s politično-finančnimi lobiji, da se okoli nje zbirajo zunanjepolitični neokonservativci, kar dviga obrvi po svetu... A vsaj za trenutek, preden se kampanja nadaljuje z vso (negativno) silo, velja očitke poriniti ob stran. Clintonova je zmagala in to kljub vsem tem kritikam.

Za ZDA je slavje ženske na strankarskih volitvah vendarle velik podatek, čeprav v senci Obamovega izpred osmih let. Ne toliko, ker imajo Američanke volilno pravico manj kot sto let, čeprav se bo to veliko omenjalo – navsezadnje so jo na naših tleh ženske dobile šele po drugi svetovni vojni, Francozinje kljub ponašanju z razsvetljensko dediščino neke revolucije komaj nekaj let prej, Švicarke šele v začetku 70. let prejšnjega stoletja. In niti ne zato, ker bi zdaj Američankam naenkrat postalo od mladih nog naprej jasno, da noben cilj ni več samo v oblakih. Pač pa je njena izvolitev podobno, kot je bila Obamova, potrditev (in ne prinašalec) sprememb v ameriški družbi, ki je postala nekoliko liberalnejša, najsi gre za odnos do vloge žensk, rase ali za druga družbena vprašanja. Ob spreminjajoči se etnični strukturi zmaga Clintonove odraža tudi naraščajoči vpliv priseljencev, ki so bili ves čas njen trdni zaveznik in ki jih republikanska stranka s svojo politiko vztrajno odbija, pa čeprav so ji vrednostno (zlasti pri odnosu do pomena tradicionalne družine in cerkve) večinsko bližje kot demokratom.

In te slednje volilce bi si republikanci letos težko uspešneje odtujili, kot je to storil Donald Trump, ki je spisal drugačno vrsto zgodovine. Tudi če odmislimo vse njegove eskapade, je zmaga popolnoma apolitičnega kandidata svojevrstna revolucija, saj so ameriške stranke kljub manjši notranji strogosti in disciplini od evropskih vendarle opremljene z dovolj mehanizmi za večinoma odločilno podporo »primernim« kandidatom. Povrhu so republikanci te mehanizme bolj odkrito kot kadar koli v zadnjih ciklih uporabljali prav letos proti Trumpu, pa se jim račun ni izšel.

Nasprotno, končal se je z eksplozivno mešanico neukrotljivega kandidata in razdraženostjo desnega pola volilnega telesa nad obstoječimi politik(ant)i. Te sicer ne manjka niti na levi, le da je Bernardu Sandersu zmanjkalo nekaj goriva. Je pa senatorju iz Vermonta uspelo pokazati, kako je mogoče v politiki uspešno presegati generacijske prepade, saj je kot 74-letni osivelež dvigal na noge korpuse navdušenega podmladka. Pričakovati je sicer, da demokratski esteblišment ne bo hotel prav dobro slišati, kaj jim to rajanje množic na Sandersovih shodih skuša dopovedati, zaradi česar ne bi bilo presenečenje, če se na kakšnih prihodnjih volitvah tudi njemu zgodi Donald.