Alpski botanični vrt Juliana je leta 1926 ustanovil tržaški posestnik Albert Bois de Chesne (1871–1953), z nasveti pa mu je pomagal planinski prijatelj Julius Kugy. Ravno zaradi tega mnogi zmotno domnevajo, da je Bois de Chesne vrt poimenoval po Kugyju oziroma po Julijskih Alpah. Nasprotno, navdih za ime je bila njegova žena Julija.
Bois de Chesne se je že kot mladenič zelo zanimal za botaniko, a je moral po svojem očetu prevzeti trgovino z lesom. Ko je na stara leta vendarle prodal gozdove v Slavoniji, je v Trenti, tik nad cerkvijo svete Marije, kupil 2572 kvadratnih metrov velik košček zemlje in začel vanj zasajati prve rastline. V nahrbtnikih in koših so jih prinašali iz Julijskih Alp, furlanskega hribovja in Krasa. Stike je imel z botaniki v Jugoslaviji, nekaj rastlin pa dobil celo s Kavkaza, iz Apeninov in Pirenejev.
600 različnih vrst rastlin
Danes na 800 metrih nadmorske višine, tik nad reko Sočo, raste okoli 600 različnih vrst rastlin. Med njimi tudi endemiti in rastline, ki jih najdemo samo v Sloveniji. A da jih je tukaj mogoče videti, je bilo potrebnega veliko truda. »Zaradi nizke nadmorske višine in močnega vpliva sredozemskega podnebja, ki prihaja po dolini Soče, mnoge visokogorske rastline v Juliani slabo uspevajo,« pojasni strokovna vodja vrta in biologinja Špela Novak. Z nekaterimi se trudijo več let, da se tukaj obdržijo, nad nekaterimi so že obupali. Nad nizko nadmorsko višino ni najbolj navdušen niti simbol Juliane, zoisova zvončica, ki drobna in nežna raste iz same skale le na sončni strani Alp. Tudi triglavska roža, katere obilno cvetje nas spominja na krvave sledi Zlatoroga, v vrtu le malo cveti. Planike morajo vsakih nekaj let zamenjati z novimi. Na nižjo nadmorsko višino se namreč prilagodijo po svoje: postanejo manj kosmate, njihova bela barva pa se z leti spremeni v bledo zeleno. V vrtu so prve zacvetele prav te dni.
Pet vrtnarjev
V devetdesetih letih se je v Julijani zamenjalo pet strokovnih vodij in pet vrtnarjev. Danes za vrt skrbita vrtnarja Marija in Klemen Završnik, hči in vnuk prvega vrtnarja Antona Tožbarja. Vsako leto potrpežljivo zbirata semena rastlin. Spomladi jih posejeta v tako imenovanem otroškem vrtcu in tako ni treba vsako leto z gora nositi toliko novih rastlin. Del semen pošljeta ljubljanskemu botaničnemu vrtu, ki vsako leto izda seznam semen in ga prepošlje drugim botaničnim vrtovom po svetu za zamenjavo. Mnogo trentarskih semen je tako že vzklilo tudi na drugih celinah sveta.
Juliano v zadnjih letih obišče okoli 5000 obiskovalcev na leto. Novakova nerada odgovarja, kdaj je najlepša, saj ima vsak čas v njej svoj čar. Res pa je, da je Juliana najlepša v maju in začetku junija, ko cvetijo jegliči in svišči, malo pozneje pa volčini, kamnokreči, klinčki in sleči.
