Dr. Romina Rodela, slovenska raziskovalka na Švedskem: Naravne parke bi lahko prevzele vaške skupnosti

Štirideset let kasneje je prva nobelovka za ekonomijo Elinor Ostrom dokazala, da se je Hardin motil. Vse bolj očitno tudi postaja, da je skupnostno upravljanje naravnih virov nujno, če želimo stopiti na pot trajnostnega razvoja, torej uravnoteženega zadovoljevanja tako družbenih kot gospodarskih in okoljskih potreb. Tako ocenjuje tudi slovenska raziskovalka Romina Rodela, ki svojo kariero okoljske znanstvenice po Nizozemski nadaljuje na švedski univerzi Södertörn. V Sloveniji se je pred kratkim mudila v okviru skupne mednarodne delavnice svoje univerze in Geografskega inštituta Antona Melika pri ZRC SAZU o upravljanju s skupnimi viri.

Dokazala je, da niti narava niti človek ne bosta oškodovana, če bo naravni vir upravljala skupnost. Hardin je svojo teorijo osnoval na bioloških zakonitostih pašnika, Ostromova pa je vključila tudi politične in ekonomske vede ter na zbirki primerov predvsem iz Azije, Afrike in Južne Amerike dokazala, da skupnost, ki upravlja pašnik, skozi komunikacijo preseže sebične nagibe posameznikov in se o uporabi pašnika dogovori tako, da ta ni ogrožen.

Problematiki je prinesla pozornost. Sodobno razumevanje odnosa med človekom in naravo je zelo inovativno in netradicionalno. Ekonomija in druge vede na upravljanje okolja gledajo zelo antropocentrično (pomemben je človek, op. p.), torej enosmerno. Ostromova je nasprotno prepoznala, da obstaja dinamičen odnos med človekovimi posegi in odzivanjem narave nanje, pri čemer ji komunikacija in zaupanje med člani skupnosti omogočata, da trajnostno upravlja neki vir.

Sodelovalni pristopi upravljanja so se izkazali za uspešnejše od tekmovalnih. Spremembe v upravljanju virov so gotovo narekovale ekonomska in okoljske krize v zadnjem obdobju. Znanost je spoznala, da določeni pristopi ne delujejo. Na Nizozemskem so recimo ugotovili, da inženirski pristopi pri upravljanju voda, ki temeljijo na principu odločanja od zgoraj navzdol, v skupnost vnašajo težave. Kajti narava je živa in se na vsak poseg odziva, zato njeno učinkovito upravljanje temelji na pristopu učenja. Vse tradicionalne oblike upravljanja voda in drugih naravnih virov so se izoblikovale prek dolgoletnih procesov učenja, v katerih so skupnosti spoznavale, kako se na človekove posege odziva narava, in se temu prilagajale. Inženirski pristopi so medtem ozko osredotočeni na iskanje rešitve za konkreten problem in ne tehtajo širših posledic ter morebitnih novih problemov, ki jih ta rešitev lahko prinese.

Ne. Raziskovalcev ali birokratov pri ustvarjanju neke politike po navadi ne zanimajo pogledi kmetov in drugih lokalnih prebivalcev. Zdaj so se sicer stvari začele spreminjati. V določenih evropskih državah, kot je Švedska, ne govorijo več toliko o posameznem naravnem viru, recimo o gozdu, temveč upoštevajo vse procese znotraj tako imenovanega socialno-ekološkega sistema. Sestavljata ga gozd in skupnost, ki ima od gozda neko korist in ga upravlja, gozd pa se nato na te posege tudi na specifičen način odziva.

Kolikor vem, je bil v Sloveniji določen del območij Nature 2000 vzpostavljen znotraj meja že obstoječih zavarovanih območij, nekaj pa tudi na zemljiščih, ki so last posameznikov ali vaških skupnosti, ki jih pri nas poznamo pod imeni agrarne skupnosti, jusi, gmajne in srenje. Območja Nature 2000 predstavljajo precejšen upravljalski izziv, saj nimajo predvidene posebne uprave, kadrov in proračuna. Takoj za mejo, na italijanskem Krasu, so se s tem zelo dobro soočili. Naravni rezervat Glinščica na primer obsega okoli 725 hektarov, pri čemer imajo 90 odstotkov zemljišč v lasti tamkajšnje agrarne oziroma vaške skupnosti, imenovane srenje. Občina Dolina se je kot upraviteljica naravnega rezervata odločila za javno-zasebno partnerstvo z njimi in k njim preliva del denarja, ki ga za upravljanje območja dobiva od regije. Občina v ta namen zaposluje strokovnjaka, ki spremlja zadeve iz pisarne, srenje pa so tiste, ki urejajo in upravljajo zadeve na terenu. Ker gre za priljubljeno izletniško in rekreacijsko točko, na katero se stekajo množice obiskovalcev, morajo skrbeti za varnost, rekreacijske poti, reko Glinščico, ki je edina tamkajšnja površinska voda in zato terja še dodatno pozornost... Javno-zasebno partnerstvo se je tam izkazalo za uspešno tako z naravovarstvenega vidika kot z vidika skupnosti. Kajti ta se zdaj obnavlja in krepi.

Bistvena razlika med Italijo in našo državo je, da so pri sosedih agrarne skupnosti prepoznane kot osebe javnega prava in imajo vzpostavljeno neko strukturo, odbor, statut. Naše agrarne skupnosti so skupki posameznikov, ki niso nujno registrirani kot društvo. Pod takšnimi pogoji se slovenske agrarne skupnosti v nasprotju z italijanskimi ne morejo prijavljati na razpise in sodelovati v različnih procesih.

Še prej bi se morali dogovoriti, kaj v Sloveniji sploh želimo. Kajti gozd ne koristi le lastniku ali okoliškemu prebivalstvu, koristi tudi meni in vam, ker izvaja neke sistemske funkcije, torej zagotavlja biološko raznovrstnost, čisti zrak, varuje pred erozijo tal...

Procese oblikovanja območij Nature 2000 smo končali šele pred kratkim in zato bodo verjetno zdaj na vrsto prišla vprašanja njihovega upravljanja. Res pa opažam, kolikor je to mogoče iz tujine, da v Sloveniji premalo govorimo o tem, kako naj se država v prihodnje razvija. V medijih je v ospredju predvsem ekonomska plat družbenega razvoja, o naravi in okolju pa praviloma beremo le, ko se pojavi težava zaradi nekega spornega človekovega posega, kot so vetrne elektrarne na Volovji rebri. Na Švedskem je narava dnevna medijska tema, ki ni vezana zgolj na krizne situacije.

Redni izleti v Triglavski narodni park še ne pomenijo, da se do okolja vedemo odgovorno. Ljubljana me je ob tokratni vrnitvi recimo zelo lepo presenetila in spomnila na tisto, kar vidim v tujini. Tam o škodljivih vplivih ne samo govorijo, temveč se jim z aktivnim ukrepanjem skušajo tudi izogniti. Ne smemo pa pozabiti na naše zgodovinsko ozadje. Na Nizozemskem in Švedskem ali v Nemčiji so se s temi vprašanji začeli ukvarjati že po koncu druge svetovne vojne, v Sloveniji pa smo o participaciji in celostnem pristopu varovanja narave in okolja začeli govoriti šele v tem tisočletju.

A njihovo sodelovanje v teh odločevalskih in upravljalskih procesih je nujno. Kajti vključevanje različnih ljudi in interesov prinaša s seboj tudi vključevanje različnih spoznanj in vedenj. Takšna odločitev je trdnejša, torej je boljša. Poleg tega participacija sloni na principu demokracije in pravice posameznika do narave, izražanja... Moram pa poudariti, da Slovenija ni edina država, ki ima težave s participacijo.

Določanje območij Nature 2000 pri nas še zdaleč ni bilo tako problematično kot recimo v Nemčiji ali Finski. V devetdesetih letih prejšnjega stoletja je tudi tam oblast območja določila po principu od zgoraj navzdol, torej centralizirano, in ljudje so se zelo razjezili. Na Finskem so kmetje celo gladovno stavkali. V Sloveniji težave z določanjem območij niso bile tako izrazite, ker kar precej Nature 2000 leži znotraj naravnih parkov in varovanih območij. A ta območja so izziv postala kasneje, ko so želeli ljudje posegati vanje, a je njihova zaščita pripeljala do določenih birokratskih in pravnih zapletov.

Na nekaterih območjih so meje Nature 2000 spremenili, na drugih ne. So se pa tamkajšnji odločevalci zavedali, da v sodobnem času delovanje po principu od zgoraj navzdol ni več mogoče, ker prinaša neželene posledice. Pa ne zgolj gladovnih stavk in protestov v Bruslju, temveč lahko negativno vpliva na vse nadaljnje procese. Ko je bilo treba pripraviti upravljalske načrte za zaščitena območja, so zato kmete in drugo javnost v procese vključili že v zgodnji fazi.