Ko je David Gelb leta 2001 posnel dokumentarni film Jiro Dreams of Sushi (Džiro sanja o sušiju), je na zemljevid gurmanskih analfabetov postavil Džira Ona, največjega japonskega mojstra sušija iz najmanjše japonske, a kljub temu s tremi Michelinovimi zvezdicami nagrajene restavracije, ki stoji na tokijski podzemni. In vsaj tako božansko okusno, kot so delovali Onovi sušiji, je bil videti tudi dokumentarec. Štiri leta pozneje je Gelb za Netflix ustvaril dokumentarno serijo Chef's Table, v njej pa svetu, ne samo tistemu, ki zahaja v drage restavracije, ampak tudi tistemu, ki si hrano kuha doma ali zaide v najbližjo gostilno, predstavil prvo serijo najboljših oziroma najzanimivejših kuharjev na svetu.
Prvo, šestdelno sezono je kljub minimalni reklami hitro zaznal radar gledalcev in ocenjevalcev. Vizualna poezija, so za režijo in fotografijo rekli kritiki, skladatelj Duncan Thum pa je bil nominiran za emmyja za glasbo za eno od epizod, in sicer tisto, ki je bila posvečena argentinskemu chefu Francisu Mallmannu. Serija pa je spremenila tudi življenje nastopajočih chefov, saj so se, tako trdijo sami, čakalne vrste za obisk v že tako obleganih restavracijah opazno podaljšale.
Slovenska je drugačna
Druga sezona, ki je prišla na Netflix 27. maja in si jo je mogoče ogledati tudi v Netflixovi videozbirki za Slovenijo, nadaljuje preverjeno špuro. Pa tudi z zbiranjem pohval. Vsaka epizoda predstavlja enega mednarodno priznanega kuharja, ki govori o sebi in svojem pristopu do kuhanja, medtem ko o njem spregovorijo družinski člani, prijatelji in kritiki, precej časa pa je poleg filozofiranja z besedami in poetiziranja s posnetki posvečenega tudi okolju, v katerem izbrani chef ustvarja. Koliko je česa, je odvisno od chefa, izbor kuharskih mojstrov pa je jasen samo Netflixu. Najbolj gotovo je to, da se Netflix pri izboru chefov ozira na San Pellegrinovo lestvico najboljših 50. Z nje letos prihajajo vsi nastopajoči razen enega: Alex Atala iz Brazilije (D.O.M., Sao Paulo), Američana Grant Achatz (Alinea, Chicago) in Dominique Crenn (Atelier Crenn, San Francisco), Enrique Olvera iz Mehike (Pujol, Ciudad de Mexico) in Indijec Gaggan Anand, ki kuha na Tajskem (Gaggan, Bangkok). Rekli smo razen enega, a bi bilo bolj pravilno razen ene: Slovenke Ane Roš iz Hiše Franko, ki turiste vabi v Kobarid poleg reke Soče.
Predstavitev Ane Roš je od predstavitve preostalih petih kuharjev drugačna v marsičem. Njena zgodba je veliko bolj osebna, posledično pa je v njej tudi veliko več upočasnjenih posnetkov. Je to zaradi Ane Roš ali režiserke Abigail Fueler, ki je posnela njeno epizodo, ne bi vedeli, zagotovo pa je jasno to, česa v seriji ne bi bilo, če bi nadzor imela Ana Roš. Denimo napak v prevodu iz slovenščine v angleščino, pri katerem je radijski novinar na primer postal kulinarični kritik, ali prehitro odrezanih slovenskih stavkov, ki jim zmanjka kakšen »sem«. A to bodo tako in tako, pa še to samo, če bodo pozorni, opazili le slovenski gledalci. Vsi drugi pa Ano Roš in njenega partnerja v ljubezni in delu, sommelierja Valterja Kramarja, Kobarid z okolico, Sočo, tolminski sir, soško postrv, Anine jedi, posute z raznoraznimi cvetlicami, ter hvalospeve kritikov. Anna Morelli Ano na primer opisuje kot kuharico, ki, ker v Sloveniji ni Michelina, nikoli ne bo imela zvezdice, čeprav bi jo morala imeti, Alexander Lombardo, ki njene jedi opisuje kot zlomljen haiku, pa pravi, da je to, kar je naredila za Slovenijo, spektakularno. Kako spektakularno, bomo še videli, vsekakor pa je zmaga že to, da jo je Netflix sploh opazil in izbral.
