Po koncu razpisa za izbor dveletnih kulturnih projektov na področju uprizoritvenih umetnosti (2016–2017) in skorajšnjem koncu razpisa za izbor kulturnih projektov na področju umetnosti za leto 2016 (ta je še v fazi pritožb) je med umetniki završalo. Iz državnega sofinanciranja je namreč na obeh razpisih izpadlo nekaj vrhunskih sodobnoplesnih umetnikov in umetnic ali pa so prejeli izjemno nizka sredstva. Med njimi so večkrat nagrajene in mednarodno uveljavljene koreografinje in plesalke na vrhuncu svoje kariere, Leja Jurišić, Mala Kline, Magdalena Reiter, Mateja Bučar in Andreja Podrzavnik. Jurišićeva se ob tem sprašuje: »Ali naj gredo najaktivnejši in najuspešnejši umetniki za leto ali dve delat kaj drugega? Ni jasno, kako si država predstavlja naše delo.« Župančičeva nagrajenka in prejemnica nagrade za življenjsko delo Ksenije Hribar Mateja Bučar pa na vprašanje, kako namerava naslednji dve leti ustvarjati, odgovarja s povednim: »Uf.«
Sporno točkovanje
»Na zavrnitev opusa in projekta se nisem pritožila. V trenutku, ko sem prebrala točkovanje in obrazložitve komisije, se mi je to zdelo tako absurdno, da se nisem hotela spuščati v diskusije o strokovnosti komisije ali o potencialni kakovosti svojega dela,« je povedala Magdalena Reiter. Ustvarjalci dvomijo o presoji članov strokovne komisije – tokrat jo sestavljajo Daliborka Podboj, Petra Tanko, Matic Kocijančič, Krištof Jacek Kozak in predsednik Jernej Novak – in vodje sektorja za umetnost na ministrstvu za kulturo (MK) Vesne Jurca Tadel, zavedajo pa se tudi, da se večina strokovnjakov dela v komisijah izogiba, saj se bodisi ne strinjajo s postopki ocenjevanja ali pa so profesionalno povezani s prijavitelji. Bučarjeva poudarja, da je nenavadni izpad toliko uveljavljenih umetnikov jasen »simptom nečesa, kar ne obeta nič dobrega.« Težav ne vidi zgolj v delovanju komisij, čeprav verjame, da bi bili ob izkušenih in izobraženih članih komisij rezultati razpisov kljub težkim sistemskih okoliščinam bolj logični: »Če pa nimamo kompetentnega sistema in se hkrati stroka v celotni piramidi nevladnega sektorja - torej od predlogov za razpise, nacionalnega kulturnega programa, zakonov, ministrov, področnih ekspertov, sestavljavcev razpisov do komisije, ki se pod izborom niti sedaj ne podpisuje - na sam sistem vse bolj in bolj naslanja in izgovarja, potem smo, logično, v vse večjih in večjih težavah.« Po mnenju koreografinje sta za pozitivne spremembe potrebna tako dober sistem kot celotna hierarhija kompetentnih strokovnjakov.
Na »neodvisni sceni« krožijo pobude za reformo delovanja komisij; gledališki teoretik in dramaturg Rok Vevar je, na primer, ob več priložnostih predlagal, naj seje komisij postanejo javne, s čimer bi razjasnili procese odločanja. Mnogi ustvarjalci menijo, da bi člani komisije morali prevzeti tudi odgovornost. Težko se je namreč znebiti občutka, da odločanje vodi osebni okus, čeprav so kriteriji na videz jasni: prijaviteljeve reference, reference avtorjev in izvajalcev, izkazovanje ustvarjalnosti v zasnovi in načrtovani izvedbi projekta, produkcijska zahtevnost, dostopnost projekta, prispevek projekta k raznovrstnosti in kvaliteti umetniške produkcije ipd.
Minula neizbranost kot plus?
Umetnike je še posebej razburil kriterij dveletnega razpisa, po katerem prejmejo dodatnih deset točk tisti, ki v prejšnjem dveletnem obdobju niso bili izbrani v sofinanciranje. Glede na to, da naj bi bili vodili ocenjevanja prijav vsebina in kakovost prijavljenih umetniških del, je funkcijo spornega kriterija težko razumeti. Na ministrstvu za kulturo odgovarjajo, da je kriterij nekakšen pluralistični korektiv: »Z vključitvijo večjega kroga ustvarjalcev, tudi tistih, ki do sedaj še niso bili izbrani, je MK želel zagotoviti pogoje za ustvarjalnost čim večjemu krogu umetnikov. Prijavitelji, ki so bili sofinancirani v prejšnjem obdobju, so vseeno lahko na podlagi drugih kriterijev, torej vsebinskih, dosegli toliko točk, da so bili izbrani. Na tem razpisu so bili od 11 izbranih trije tovrstni primeri, torej skoraj četrtina.«
S strategijo ali brez nje?
Ministrstvo bi torej rado dalo priložnost vsem, a hkrati opozarja, da je bilo »vseh« v letošnji beri več (prej 55, zdaj 59 avtorjev), sredstev pa manj: enoletni razpis je ohranil svojo prejšnjo vrednost, torej okoli 70.000 evrov, dveletni je bil leta 2013 »težak« nekaj več kot 205.000 evrov, letos pa le 145.000 evrov. »Komisije predlagajo sofinanciranje na podlagi razpisanih sredstev in so nenehno razpete med dilemo, ali naj podprejo manjše število projektov z več sredstvi, s čimer se zagotovi višja kakovost izvedenih projektov, ali večje število projektov, pri čemer so potem lahko odobrena sredstva zares zelo nizka,« pojasnjuje MK. Projekt Plesne izbe v Mariboru, ki vključuje šestčlansko ekipo, je tako denimo dobil le 4400 evrov.
