Socialna država, poti v revščino in pot iz nje

Navedel je podatek uradne statistike, da živi v Sloveniji pod »uradnim pragom« revščine kar 290.000 oseb oziroma 14,5 odstotka prebivalstva. Ker gre za uradni statistični podatek, menim, da je ta številka olepšana in da je stanje slabše. Statistika je pač v domeni vladajočih, ti jo pa uporabijo samo takrat in tako, kot njim ustreza.

Socialna država bi morala biti odločitev nacije. Teršek se sprašuje, kako do tega priti, saj kaj takega ni v interesu kapitala, ki usmerja delo vlade in političnih strank. Prav politične stranke so največja ovira na poti do resnične pravne in socialne države. V enem od prispevkov sem navedel nekaj možnih poti, kako do tega priti. A brez spremembe volilnega sistema ne bo šlo.

Predlagal sem, da število občin zmanjšamo na 88, vsaka bi imela približno 22.000 prebivalcev, vsaka bi izvolila po enega poslanca, preostala dva mandata bi še vedno pripadala predstavnikoma manjšine. Tako bi bila zastopanost mnogo bolj uravnotežena in pravična kot zdaj. Političnim strankam je treba ukiniti apanažo iz proračuna. Ukiniti je treba parlamentarne preiskovalne komisije, saj služijo zgolj za poglabljanje razdora med Slovenci. Vpeljati je treba več higiene, kar pomeni prepoved kandidiranja tistim, ki so bili pravnomočno obsojeni. Že samo nekaj teh ukrepov bi močno izboljšalo politično higieno in omogočilo več zaupanja ljudi v družbo. In odprlo možnost za izvedbo nujno potrebnih reform. Volitve bi morale biti obveznost in ne zgolj pravica, saj tako ne bi vladala bolj disciplinirana manjšina.

Kar zadeva možnost odločitve nacije, ki jo omenja Andraž Teršek, bi po mojem mnenju morali odpreti široko javno razpravo o socialni državi, zdravstvu, notranji politiki, pravosodju, gospodarstvu, izobraževanju, zunanji politiki, obrambi in še o marsičem. Te razprave bi morale biti čim širše zasnovane, končni rezultati potrjeni na referendumu pa bi bili vodilo za vse naslednje vlade. In na tak način izvoljene vlade bi se lotevale bistvenih reform, skrbele za zmanjševanje stopnje ekonomske in siceršnje neenakosti. Ravno zdaj sem prebral, da si bo javni sektor izplačal regres, o katerem ogromna večina zaposlenih v gospodarstvu lahko samo sanja. Menim, da si javna uprava tega regresa ne zasluži. Pričakovano ta ustavna neenakost sedanje sestave ustavnega sodišča in vlade ne moti.

UTD bi bil dober način za zmanjševanje neenakosti. Kot pravilno ugotavlja Igor Pribac, so realna svoboda in človekove pravice povezane. Konec koncev tudi zaradi tega, ker realna neenakost slabo vpliva na potrošnjo in s tem na gospodarsko rast. Ko se ta krog prekine, ga je zelo težko ali skoraj nemogoče ponovno vzpostaviti.

Za dosego več neposredne demokracije je zdaj trenutek ugoden. Zaupanje ljudi v politike, politične stranke, vlado, pravno državo in v predsednika države je na najnižji stopnji v kratki zgodovini Slovenije. A kot je že bilo napisano, demokracija je sistem, ki omogoča, da nam ni vladano nič bolje, kot si zaslužimo.