Da se je Zoran Janković včeraj zatekel k enaki prevari, da je bagre poslal nad Rog ravno tako ponoči, v enaki ravbarski akciji presenečenja osem dni pred napovedanim rokom, se zdi neverjetno celo tistim, ki smo bili do njega vedno kritični. Tisti rožnato obarvani bager zdaj lahko luknjo skoplje le njemu, ker mu dvanajst zaposlenih za stike z javnostmi na MOL ni znalo dati osnovnega nasveta: so točke, kjer kšeft ni možen, ker imaš opraviti z ljudmi, ki so že izgubili praktično vse, ekonomsko in socialno varnost in tudi poslednjo iluzijo, da ta svet/to mesto ne bo še naprej enako brutalno do šibkih, in zato ne bodo izpustili tistega, kar jih konstituira: prav ta zavest o poslednjem azilu pred bagrsko družbo, v kateri živimo.
Kadar človek zagovarja škodljive ideje, vedno govori neumnosti. Tudi Jankoviću je včeraj uspela ena kraljevska: »Rušimo objekte, ki so last MOL.« To naj bi opravičilo njegovo grobo zlorabo moči? Kot da bi si drznil rušiti sveto zasebno lastnino, pa če je še tako škodljiva! Torej ga moramo vprašati: kdo pa je MOL? On, Napoleon? Je pozabil? MOL smo vendar mi, meščani! Ne on, on je, bi moral biti, naš sluga pokorni, človek, ki naredi vse, da bi mi, tako različni, lahko zadovoljevali svoje tako različne potrebe. Za to je bil izvoljen, za to je plačan. In ne zato, da bi rušil naše zgradbe, da bi jih vsa leta strateško puščal propadati, da bi nato lahko sklenil kakšen posel s kakšnim zasebnim partnerjem. Vzorec je vendar znan, da bolj ne more biti: tako je propadal Šumi, pa Kolizej, Cukrarna, pa Plečnikov stadion in seveda Rog, vsi spomeniško zaščiteni, vsi lepo počasi sesuvajoči se, da bi potem morda lahko realizirali krasne nove projekte »malo kulturice, malo komerca, malo stanovanj«, vse lepo počiščeno in popeglano. In neki žep, odebeljen in zadovoljen. Če se seveda investitor ne premisli, ker je dobička premalo, in pusti vse do konca propasti.
Rog je, tako kot je bila Metelkova, socialni in umetniški laboratorij novih oblik ustvarjanja in novih oblik odnosov, novih idej, je zatočišče odrinjenih in onih, ki nas zanimajo te nove oblike, odrinjenost manj srečnih od nas pa boleče občutimo in jih hočemo vsaj slišati. »Razgnati sodrgo«, kot je te dni predlagala neka zla duša? Vsaj župan bi moral vedeti, kdo skrbi za begunce s Kotnikove, kdo amortizira naše družbene napetosti, samoregulira asocialna vedenja, poizkuša, logično ne vedno uspešno, nove integrativne prakse. Ne socialne službe, ne mestni redarji. Prostovoljci tam učijo pribežnike slovenščine, jim pomagajo vstopati v oblike žitja in sožitja. Oni opravljajo delo, ki bi ga morala država in mesto. Županov popoldanski umik bomo torej razumeli kot spoznanje in priznanje v zadnji sekundi. Zdaj mora nastopiti dialog.
