Zaprite oči in si zamislite, da ste politično silno angažirana ženska. Danes je volilna nedelja, ura je tri popoldne in neskončno si želite, da bi stranka, ki jo podpirate, dobila volitve. Niste si mislili, da se bo to zgodilo ravno danes – a že od štirih zjutraj ležite v porodnišnici in slabo kaže, da bi vam, vsej dobri volji navkljub, uspelo pravočasno oddati svoj glas. Če bi živeli v državi starega tipa, bi bili čemerni; a ker živite v modernih časih, stvar ni izgubljena, še več, podporo za stranko, ki jo tako cenite, vam je s čakanjem na porod dejansko uspelo pomnožiti. Dvojčka, s katerima ste bili blagoslovljeni, bosta zdaj zdaj pokukala na svet, vaš partner pa že čaka v nizkem startu. V trenutku namreč, ko bo postal oče, bo odbrzel na volišče in oddal tri glasove, enega zase in dva za oba nova državljana. Kako bo uredil tehnikalije z vpisom v matično knjigo in volilni imenik, vam ni čisto jasno – a sami ste svoje opravili.

Zdaj odprite oči in si zamislite, da vodite oddajo na nacionalni televiziji – bi v goste povabili človeka, ki bi vam ponudil to možnost? Bi v goste povabili pobudnika volilne zakonodaje, v kateri bi glas novorojenčka, čigar svetovni nazor seže do vaše prsne bradavice, štel toliko kot vaš lasten glas? Bi, če ste še v dvomih, povabili v goste politika, ki bi glasovalno pravico podelil šestim sosedovim pamžem? Bi se vam, skratka, zdelo samoumevno, da javni prostor odprete za človeka, ki si politični boj zamišlja kot tekmo v rojevanju, ali natančneje, v oplojevanju? No, prav to je tisto, kar so prejšnji ponedeljek napravili Marcel Štefančič in uredniki Studia city, ko so na intervju povabili še toplega ustanovitelja Gibanja za otroke in družine Aleša Primca.

Če bi sodili po odzivih tistega dela levičarske facebook srenje, ki Studio city še vedno jemlje kot otok svobode, je bila ta nenavadna gesta ne le nujna, temveč tudi uspešna. S Primcem se je nujno soočiti, nujno ga je stisniti v kot – in če obstaja kdo, ki je tej nalogi kos, je to prav večni mladenič slovenskih medijev, tista edina figura zlatih osemdesetih, ki se z nezmanjšano svežino odziva tudi na sodobne fenomene. A če smo si oddajo tudi zares ogledali, je povsem jasno: vse postavljene pasti so se iztekle v objektivno propagando. Ko je Primc govoril o prepovedi splava, natančneje, o »pravici vsakega nerojenega otroka do življenja«, ugovor ni zmogel dlje od opozorila, da bi bi bili v tem primeru splavi izvajani v tujini, opozorila, ki se je delno že okužilo z zasejanim dvomom (»dva splava za isto ceno, to bo postalo potem šele industrija«).

Ko je Primc predstavljal idejo uvedbe obveznega samoobrambnega usposabljanja slovenskih »fantov«, je bila kot ugovor zastavljena vzporednica z jugoslovanskim sistemom, ki naj bi »fantom« prekinjal kariere – kar je gladko nevtraliziral s poudarkom, da bo to usposabljanje mnogo krajše. Ko je Primc lansiral blodnjo o kristijanofobiji, mu je Štefančič nespretno kontriral z nepreverjeno hipotezo, da člani gibanja podpirajo odlaganje svinjskih glav na gradbišče džamije – za kar je Primc terjal opravičilo. In, da je mera polna, ob koncu je neslavno propadla tudi stava na prikaz dvoličnega odnosa do pedofilije in domnevne tolerance do primerov zlorab otrok v RKC – kot da ne bi bilo že vnaprej jasno, da je Primc globoko na strani tistega dela Cerkve, ki bo z veliko naslado žrtvovala nekaj demoniziranih malih rib, da bi se le oprala institucionalnega bremena.

Seveda ne gre za to, da bi se zaradi tega intervjuja gledalci Studia city množično priključili Primčevemu gibanju – problem je prej v tem, da je bil z njim napravljen pomemben korak k političnemu etabliranju tipa politike, ki je še za stopnjo nevarnejši od obstoječe radikalne desnice. SDS je vendarle klasična stranka, stranka, ki je še bolj kot z Janšo omejena sama s seboj, s svojo hiperkompleksno strukturo in načelno zaprtostjo. Primčevo gibanje, pa tudi Andrej Čuš in njegova lokalna klika, medtem rišeta neko drugo prihodnost – prihodnost, v kateri se desnica širi skozi totalno demontažo političnega prostora, po kateri se bodo »politično« počutili posamezniki, ki ne ločijo med parlamentom in Parlament pubom.

Prav ta novi tip aktivnih državljanov pa tvori tudi osrednjo ciljno publiko že omenjenega predloga obveznega samoobrambnega usposabljanja. In ko je v igri vojaška struktura, ki nasprotuje osnovni dikciji ustave (po kateri gre vselej za obrambo države, ne pa posameznikov), je zadnji problem, ki človeku pade na pamet, premor v izgradnji privatne kariere. In dejansko, kolikor krajši bo premor, toliko slabše: po nekaj mesecih državno financiranega paintballa s pravim orožjem se bodo »fantje« le stežka naučili kakšne uporabne obrambne taktike, nedvomno pa bodo prišli na okus, ki mu bo nekako treba zadostiti.

A naj ne bo pomote. Takšna politika je sicer nevarna, a nikakor ni neustavljiva. Res pa je, da je ne bodo ustavili tisti, ki jo začnejo analizirati šele v trenutku, ko jim sedi nasproti, šele v trenutku, ko so že nasedli na osnovno finto – finto izsiljenega statusa relevantne politične persone.