Katarina Toman Kracina je Jožeta Plečnika spoznavala predvsem skozi več kot 1800 kosov obsegajočo zbirko njegovih osebnih predmetov: »Med drugim sem našla kar enaindvajset naočnikov, ščipalnikov in očal, pa dvomim, da so to vsa. Odločili smo se za analizo dioptrije in odkrili, da je bil Plečnik kratkoviden, v času grajenja Narodne in univerzitetne knjižnice je menda imel že zelo visoko dioptrijo, kar minus 9,75.« Največji navdušenci nad arhitektovim delom bodo kmalu tudi od doma lahko dostopali do njegovih arhitekturnih načrtov, ki so v procesu digitalizacije.
Plečnikovi predmeti ležijo po prostorih, kot da je hišo pravkar zapustil, čeprav je od njegove smrti minilo že skoraj šestdeset let. Kako vam je uspelo v hiši po prenovi ohraniti intimno, toplo vzdušje?Šlo je za načrtno odločitev, da predmetov ne bomo dajali v vitrine, čeprav smo imeli v zvezi s tem precej dilem. Razstavljeni so drobni predmeti, ki so krhki, občutljivi za mehanske poškodbe in kraje. A z javnimi vodstvi za manjše skupine – naenkrat si lahko prostor ogleduje največ sedem ljudi – poskušamo doseči tako domačnost kot nekaj nadzora. Srečo smo imeli, da je Plečnikov nečak Karel Matkovič po arhitektovi smrti leta 1957 hišo in predmete v njej skrbno ohranjal. V veliko pomoč pri ponovni postavitvi so nam bile tudi fotografije, ki jih je zavod za spomeniško varstvo posnel v prostorih takoj po Plečnikovi smrti.
Po Matkovičevi smrti je hišo v upravljanje prevzel Muzej za arhitekturo in oblikovanje, ki je z veliko pozornostjo ohranjal Plečnikov dom. Nekaj premetov iz hiše so dobili Plečnikovi sorodniki, dediči, zato razmišljamo, da bi dodali kakšno kopijo, da dosežemo večjo avtentičnost. Ves čas prenove smo si želeli predvsem živega prostora.
Razstavljeni predmeti so večinoma originalni. A kaj pravzaprav pomeni, da denimo konzervirate šestilo ali svinčnik?Hišo smo povsem izpraznili in vsak predmet, ki je prišel v našo konservatorsko delavnico, smo pregledali in se odločili, kaj z njim. Pri šestilu smo denimo najprej preverili konservatorsko stanje predmeta, materialno sestavo (kovina, grafit), in če smo ugotovili veliko rje, smo predmet očistili in ga preventivno konzervirali, preprečili nadaljnje propadanje. Vsak predmet, tudi svinčniki in papirji, pač zahteva svoj konservatorski in restavratorski pristop. Zelo smo bili pozorni, da predmetov nismo preveč očistili, ampak odstranili le nečistoče, ki so se nabrale z leti po Plečnikovi smrti. Denimo paleto, umazano od barv, ali od svinčnika umazano radirko in podobne sledi arhitektove uporabe smo ohranili.
Drži, da je Plečnik menda hišo in vrt uporabljal kot eksperimentalni laboratorij, kjer je preizkušal materiale in oblike, ki bi jih ob priložnosti lahko umestil v Ljubljano?Že sam vrt je poln ostalin iz njegovih drugih projektov – na njem najdemo stebričke s Tromostovja ali denimo steber s Šuštarskega mostu. Preizkušal je različne kombinacije materialov – v zimskem vrtu je denimo plošča, s katero je preizkušal kombinacijo lesa in kamna. Zanimalo ga je, kako se materiali obnašajo med sabo, eni se krčijo, drugi širijo glede na temperaturo in vlago... Cela hiša je polna vzorcev kamnov, povsod, največkrat pa na delovnih mizah, ima veliko kamnitih ploščic. Posamezna ploščica je z vsake strani kamnoseško obdelana na drugačen način, da je lahko videl, kaj je mogoče narediti iz nekega materiala, te ploščice so bile pravzaprav njegov katalog vzorcev. Poleg tega je bil tudi njegov odnos z obrtniki zagotovo dober, vzgajal jih je, da so bili pri izdelovanju predmetov, kot si jih je zamislil, zelo natančni.
Osnovna restavratorska dela so obsegala tudi prenovo stavbnega pohištva in vgrajenega lesa ter ometov. Znano je, da je bila hiša v času Plečnika vlažna, in sam naj bi se sanacije lotil z bitumnom, nekatere zidove je celo obložil s hidroizolacijo in jih nato ometal, kar menda ni bilo dobro.A zanimivo ob tem je, denimo, da je tudi z divjo trto, ki je obrasla fasado hiše, skrbel za toplotno izolacijo. Obenem je knjige iz svoje knjižnice shranjeval pod okna, kjer je imel knjižne omare, in s to maso celuloze prav tako toplotno izoliral hišo. To so bili dragoceni poskusi.
Je Plečnik, asket, obiske res sprejemal le v vhodni veži, peščico najbližjih prijateljev pa je spustil naprej v toplo majhno sobico?Res je bil posebnež, to se vidi že po predmetih. Njegova postelja je za njegovo visoko postavo premajhna, torej je moral spati skrčen. Njegova odeja je bila dolga samo 140 centimetrov, imel je tudi nogavice in nočno čepico, tako da je najbrž spal oblečen, varčeval je tudi pri kurjavi. Celo halja, ki jo je nosil, kadar je risal svoje načrte, je večkrat pošita z zaplatami, levi rokav je celo zamenjan od komolca navzdol, iz česar bi lahko sklepali, da je bil levičar, seveda priučen na risanje in pisanje z desno. Toda to so le ugibanja...
Tudi zavese je imel pošite, na več mestih so se strgale in njegova gospodinja je morala biti precej pridna, da je opravila toliko dela. A nove halje in zaves si, čeprav ni bil ravno reven, ni kupil. Je pa zelo rad kadil, še zdaj hranimo precej njegovega tobaka in cigaret, rad je imel tudi kavo.
Obsežna je bila tudi prenova čudovitega 2500 kvadratnih metrov velikega vrta, kjer ni nič po naključju – najdemo Plečnikovo trto, zelišča, skalnjak, čebelnjak, celo vrtičke s solato. Ste kdaj razmišljali o spremembi vrta v krajinski park, kdo bi ga na ta način zagotovo hotel »polepšati«, a bi nemara skazil Plečnikovo idejo?To ni bila dilema, želeli smo slediti stanju vrta v času Plečnikovega življenja. Zagotovo vemo, da je imel zeliščni in zelenjavni vrt ter druge naštete stvari, zato poskušamo podobo čim bolj avtentično ohranjati. Vrt žal nikoli ni bil dobro fotodokumentiran, v vmesnem času je bil obdelovan, marsikaj se je najbrž spremenilo. Zdaj ga obdelujejo okoliški vrtičkarji; imajo natančna navodila, kje lahko zasadijo kaj, da ne bi gojili denimo japonskega dresnika. Tudi na tak način se hiša z vrtom vključuje v življenje skupnosti, kot je bilo že v Plečnikovem času.
Med vrtom Plečnikove hiše in vrtom trnovskega župnišča ni prave slovenske ograje, zgolj nizka živa meja. Menda se je o tem, da meja ni potrebna, sam Plečnik že dogovoril s Franom Saleškim Finžgarjem, ki je bil takrat trnovski župnik. Lepa simbolna gesta, kajne?Drži, tudi zdaj ni ograje, zgolj prosojna, nežna, grmičasta živa meja, kaj več tudi ni potrebno. Nekoliko drugače je z vrtcem na drugi strani vrta, kjer je, seveda, najprej treba poskrbeti za varnost otrok.
