Regijski park Škocjanske jame se razprostira na 413 hektarih površin. V njem so tri večje vasi: Matavun, Škocjan in Betanja. Posebno mesto zavzemajo Škocjanske jame, ki so zaradi edinstvene naravne in kulturne dediščine vpisane v seznam svetovne dediščine pri Unescu že od leta 1986, od leta 2004 pa kot biosferno območje Kras tudi v program človek in biosfera. Da bi obiskovalcem predstavili pestrost kulinaričnega izročila tega območja, so v Parku Škocjanske jame izpeljali projekt, ki so ga poimenovali Žlahtni okusi naših starih lokalnih jedi. K sodelovanju so se odzvali trije ponudniki gostinskih storitev od Divače do Snežnika: Rihard Baša iz Jasena blizu Ilirske Bistrice, domačija Vrbin iz Pareda v občini Divača in gostilna Mahnič iz Matavuna v parku Škocjanske jame.
Domače dobrote za obiskovalce
»Pripravili smo jedilnik Biosfernega območja Kras in porečja Reke. Izbrali smo 30 prepoznavnih jedi in pijač. Gre izključno za domače dobrote, ki so jih v naših krajih jedli vsak dan in ob praznikih, vse do druge polovice 20. stoletja. Nekatere se še vedno najdejo na jedilnikih, druge pa izginjajo. Tudi z našo akcijo naj bi jih nekaj poskušali ohraniti in ponuditi turistom,« je povedala Irena Iskra Miklavčič, vodja projekta.
Gostinci so se z delom svoje ponudbe predstavili v promocijskem kongresnem centru Pr Nanetovh v Matavunu. Bilo je enkratno za oko in okusno za želodce obiskovalcev. Rihard Baša je pripravil golaž iz domačega zajca z lokalno pridelano polento iz stare sorte trdinke in slastne štruklje. »Jeseni je bilo hrane največ v vsem letu, zato je bilo tudi zajcev v hlevu veliko. Za boljšo nedeljsko južino ali za likof oziroma zaključek del smo si v naših krajih lahko privoščili zajčka s polento, za malo južino pa pečena jabolka. Veliko teh dobrot ponujamo tudi našim gostom,« je pripovedoval Rihard Baša, ki bo v kratkem izdal knjigo receptov starih jedi.
Panceta na deski in črni kruh
Na domačiji Vrbin, ki stoji na obrobju regijskega parka Škocjanske jame, za delo poprimejo vsi domači. Gostom postrežejo, kar pridelajo doma. Izjemno okusne so bile njihove mesnine: panceta, suha klobasa in pršut. Vse pridelajo iz domačih prašičev. K mesu pa ponudijo pravi domači jabolčni sok, ki ga hranijo v sodih, po potrebi pa polnijo v steklenice. Drago Kreš iz gostilne Mahnič je za pokušino pripravil kraško panceto, suhe klobase, kraški ovčji in brkinski sir ter kraško joto. »Z narezanimi suhimi klobasami in panceto na dilci ter črnim kruhom so imeli ljudje v naših krajih navado postreči gostom, ki so prišli na obisk. Za te priložnosti so hranili tudi kakšen kos pršuta, ki pa ga sami niso jedli. Košček pancete so si moški narezali tudi za popoldansko malico ali večerjo. K tako močni hrani je šlo tudi domače žganje. Še največ se ga je popilo med samim kuhanjem, ko so se moški zbirali ob kotlu in modrovali,« je razlagal Drago.
Kulinarika v povezavi s turizmom
Etnolog Janez Bogataj je bil nad ponujenim navdušen: »Danes se v svetu veliko govori o hrani. Predvsem in tudi v povezavi s turizmom. Kulturna in naravna dediščina ter hrana ženeta svetovno prebivalstvo k potovanjem.«
Po Bogatajevih besedah so se v Sloveniji doslej izoblikovali trije projekti, ki so se dobro prijeli. Gre za Dobrote Dolenjske, Bohinjsko in Okuse Rogle. »V zadnjem času sta nastala dva nova projekta, in sicer Srce Slovenije, kjer sodeluje že deset občin, in Škocjanske jame. Kulinarika pomembno sooblikuje kulturo. Ob tem spoznavamo ljudi v določenem okolju in lokalno prehrano. Je pa v Sloveniji še vedno veliko kopiranja in premalo kapiranja,« je bil kritičen Bogataj.
