Če bi vam ob prihodu v Domžale nekdo dejal, da boste ob koncu sezone slovenski državni prvaki, kaj bi mu dejali?

Ne vem. Tako daleč niti nismo razmišljali. Bili smo v takšni situaciji, da smo si kot prvi cilj zadali nastopanje v ligi za prvaka. Ko nam je to uspelo, so se stvari začele hitro odvijati. Če se spomnite, sem na novinarski konferenci pred začetkom drugega dela državnega prvenstva povedal, da ima morda Helios še najmanjše ambicije od vseh preostalih klubov. To je bila posledica poškodb in krčenja proračuna, zaradi česar smo se morali zahvaliti Martynasu Andriuškevičiusu. Ne glede na vse težave se je naša forma nato začela vzpenjati. V garderobi se je med igralci ustvarila odlična kemija, ob tem pa smo seveda imeli tudi nekaj sreče. Brez nje se vrhunskega rezultata ne da ustvariti.

Kako velik je ta uspeh za vas?

Najbolj sem vesel za igralce in navijače. Seveda tudi meni naslov prvaka pomeni ogromno, a so ga na parketu izborili igralci.

Kdaj ste začeli verjeti, da greste lahko do konca?

Povsem iskreno – ko smo na tretjem finalnem obračunu v Laškem odigrali zares fenomenalno tekmo. Nisem pričakoval, da smo sposobni Zlatorog tako nadigrati. V tistem trenutku smo pokazali zrelost. Prišli smo do priložnosti, ki bi jo bilo neinteligentno izpustiti iz rok. Treba jo je bilo zgrabiti, saj nikoli ne veš, kdaj se ti bo znova ponudila.

Zagotovo pa ste že pred tem začutili, da lahko s temi igralci presenetite vsakogar?

Poglejte, v finale smo se prebili prek Krke. Z Novomeščani smo v polfinalu igrali tretjo tekmo pred njihovimi navijači in nismo pričakovali, da jih bomo premagali. Pred obračunom smo se zavestno odločili, da bomo na parketu marsikaj tvegali. Na koncu so se nam stvari poklopile, a tudi po tem nismo niti za sekundo pomislili, da smo favoriti za naslov prvaka. Je pa že prva tekma proti Zlatorogu pokazala, da se lahko tudi z Laščani povsem enakovredno kosamo.

Tudi v četrtfinalu z Rogaško niste imeli najlažjega dela. Že takrat je javnost vašo uvrstitev v polfinale označila za presenečenje.

Zame je bilo večje presenečenje, da smo imeli v ligi za prvaka razmerje zmag in porazov 5-5. S tem, ko smo bili četrti, smo imeli proti Rogaški prednost domačega parketa, zato so bile naše možnosti večje. Po številnih poškodbah smo uvedli »small ball« (igranje z nizko peterko, op. p.) s Hughom Robertsonom na štirici, kar je igralcem ugajalo. V četrtfinalu bi lahko tudi izpadli. A tudi v tem primeru ne bi na našo sezono gledal nič kaj drugače, saj smo že do takrat naredili velik posel.

Na parketu je bilo očitno, da ste igralcem po prihodu vlili ogromno samozavesti. S kakšnimi prijemi vam je to uspelo?

Ob mojem prihodu sem nemudoma začutil, da v ekipi ni pravega moštvenega duha. Imeli smo kopico posameznikov, ki med seboj niso ustvarili prave kemije in so na parketu igrali le za lastno statistiko. Zadal sem si nalogo, da moramo v najkrajšem možnem času ustvariti moštvo v pravem pomenu besede. Ko nam je to po dobrem mesecu dni uspelo, so se začele kopičiti težave s poškodbami. Te bi nas lahko ustavile, a se je zgodilo ravno obratno. Igralci so se med seboj še bolj povezali in rezultat je viden. Skozi končnico je igralcem nato samozavest z vsako zmago le še dodatno zrasla.

Ste s klubom že podpisali novo pogodbo?

Ne še (smeh). Prihaja čas, ko morajo ljudje v klubu nekoliko zadihati in videti, v katero smer želijo iti. Zagotovili smo si vstopnico v ligo ABA, a je vprašanje, ali bomo zbrali dovolj velik proračun, da bomo v njej dejansko lahko nastopali. Veliko je še vprašajev, a o tem v tem trenutku niti ne želim razmišljati.

Kako kolegi na Hrvaškem gledajo na vašo uspešno zgodbo v Domžalah?

Nimam informacij. Mislim, da je moje delo, pa tudi recimo delo kolega Vladimirja Anzulovića pri Krki, na Hrvaškem precej neopazno.