Minister Boris Koprivnikar je v tvitu kot pojasnilo zapisal, da je »javna uprava del širše informacijske družbe, ta pa potrebuje nov zagon, vsi pa racionalno souporabo resursov«. Na žalost je bilo do zdaj teh 140 znakov ministra edina javna argumentacija selitve, čeprav so proti selitvi spregovorili tako prvi glasnik digitalnih tehnologij RS Aleš Špetič, predsednik sveta za elektronske komunikacije dr. Dušan Caf, nekdanji minister za znanost, izobraževanje, kulturo in šport dr. Žiga Turk in drugi posamezniki.
Razumevanje informacijske družbe
Informacijsko družbo lahko razumemo na tisoč in en način. Lahko jo razumemo kot infrastrukturni izziv, kjer je cilj popularizacija uporabe računalnikov, priklop čim večjega števila ljudi v svetovni splet oziroma drugi infrastrukturni projekti.
Informacijsko družbo lahko razumemo tudi kot izobraževalni proces, kjer država infrastrukturne projekte prepusti zasebnemu sektorju, sama pa se ukvarja z zmanjševanjem digitalnega razkoraka in ljudem skozi izobraževalni proces podaja digitalne veščine. Lahko jo razumemo kot razvoj storitev, kjer se država ukvarja s koordiniranim razvojem aplikacij na vseh področjih in tako pomaga pri digitalni transformaciji.
Odvisno od razumevanja je odvisen razvoj državnih strategij na tem področju, a je treba upoštevati, da se je informacijska družba od prvih poskusov okoli leta 2000 do danes korenito spremenila. Infrastruktura je zdaj veliko boljša, tudi tržna ponudba in dostop do tehnologij sta se odprla, še vedno pa kot ena ključnih izzivov ostajata približevanje tehnologij in razvijanje storitev ter aplikacij.
Informacijska družba je povsod!
In tukaj naletimo na »težavo«. Izkaže se, da informacijska družba ni več samo domena informatikov, ni več domena naravoslovcev, ni več samo domena programerjev. Informacijska družba je danes vse od bančnih kartic, IP-televizije, pametnih avtomobilov, e-uprave, e-poslovanja, e-zdravja...
Veliko držav se zato znova odloča za ustanavljanje lastnih državnih organov oziroma agencij, ki skrbijo za koordiniran razvoj na vseh področjih. E-zdravje je stvar ministrstva za zdravje, e-uprava zadeva ministrstvo za javno upravo. E-obramba ministrstvo za obrambo.
Kam torej postaviti organ, ki bo imel vlogo koordinatorja? No, če hočemo zagotoviti enakomeren razvoj, potem bi bilo najbolje, da bi ga postavili nad vse druge organe – v premierjevo pisarno denimo. Tako bi lahko vsaj v teoriji pridobil ugled in vpliv ter hkrati poskrbel za enakomeren razvoj na vseh področjih.
Tudi nerazumevanje je razumevanje
Da se je vlada brez javne razprave odločila, da bo direktorat preselila na ministrstvo za javno upravo, lahko pomeni vsaj dvoje – vlada informacijsko družbo razume izključno kot digitalizacijo javnega sektorja in hkrati o tem noče preveč javno razpravljati. Razumljivo, saj se do zdaj še nihče ni izrekel za tako selitev, hkrati pa ji večina nasprotuje.
Druženje ministra z industrijo na prodajnih konferencah in okroglih mizah je še eno znamenje razumevanja informacijske družbe kot darilo javnega sektorja industriji, kjer se strategija razvoja podredi ponudbi industrije in ne obrnjeno.
Če se vam to zdi problematično, opozorite na to poslance državnega zbora. Odboru za notranje zadeve, javno upravo in lokalno samoupravo pišite in jih opozorite, naj se o tako pomembni temi ne pogovarjajo po skrajšanem postopku. Naj odprejo javno razpravo o selitvi in pri tem poslušajo stroko. Naj se o informacijski družbi pogovarjajo.
