Naslov plesa in ples sam afirmirata klubsko kulturo ali rave, ki je zgodovini morda že odnesel pete. Štirje moški, napol goli, s prevezanimi obrazi ali obraznimi maskami plešejo na elektronsko glasbo. Plešejo, kot jim ugaja, njihovo zasebno plesno ugodje sem in tja in le za hip – ker so vendarle plesalci – pohrusta kakšen tehnični element. Drugače je vse zgolj »klubska« improvizacija. Dlje kot nastopajoči plešejo, jasnejša postaja »klubska« koreografija, torej koreografija, ki vselej obstaja, a je nihče nikoli ne vidi. Predstava v odrskem rejverskem norenju postopoma postane laboratorij, v katerem se nevidna koreografija (prvič) predstavi gledalcem. Vidimo, kako klubsko kulturo določata atomizem in efemernost, kako gre plesalcem (rejverjem) zlasti za njihov kinestetični užitek, ki se v skupnega sestavi izključno zaradi konteksta (na pravem rejvu pa, kot vemo, ljubezen med plesalci pospešijo tudi droge). Vsi so pač na istem odru, v istem klubu. Rejv v predstavi traja približno štirideset minut, njegov vsebinski predlog pa se zgolj zaradi pričakovanja cezure, nekakšnega preloma ali celo vrhunca, ne izčrpa.
Toda ko cezura nastopi, nastopi kot patetičen podnapis, kot še ena afirmacija obstoječega dogodka. Čeprav se »klubski« problemi ponujajo kar sami, jih koreograf zaobide. Zakaj rejv prikazovati pod naslovom umetnosti, če mu ne gre dodati nove vrednosti ali refleksije, zakaj ga ne raje prirediti za vse? Edino neposredno povabilo, ki smo ga gledalci dobili, so bile pisane piščalke, ki smo jih dobili ob vhodu v dvorano. Škoda.
Drugi del predstave se nadaljuje kot plesna improvizacija v tišini, ki še vedno odmeva rejversko gibanje in ples. Čez rejverska telesa in na steno se vozi besedilo manifesta Kluba 1 2 (osnovanega na Campanellovem Mestu sonca), ki pojasnjuje »arhitekturo« kluba, status njegovih zaveznikov, načine njegovega delovanja. Kar se prične kot pripoved o utopičnem kraju, polnem raznovrstne modrosti, se konča kot naivno newagevski poklon plesu, primarni, božanski (božji) umetnosti, sredstvu, ki posameznika kolektivizira ipd. Seveda je točka o kolektivizaciji pomembna, vprašanje je le, v kakšni obliki je teza artikulirana: če naj kolektivizacijo mislimo kot »kozmični«, ne pa politični pripetljaj, si sodobna umetnost, ki je preživela nekaj puhlih postavk o »naravi stvari«, od nje ne more kaj dosti obetati. Klub 1 2 skuša o plesu sporočiti nekaj vzvišenega, a ga mistificira na način, ki bi se ga veselil zlasti Carlos Castaneda. Dvomim, da se plesna umetnost veseli z njim.