Čudno, ko pa v GZS na primer vedo, da bi javno porabo lahko znižali za natanko 620 milijonov evrov, kolikor je menda višja od povprečja EU. Čudno, da je država lahko razsipna, delodajalci, ki v pomembni meri živijo od njenih naročil, pa s tem nimajo nič. Čudno, ko skorajda ne mine teden, da ne bi izvedeli za kakšno svinjarijo pri javnem razpisu – in tako že malodane četrt stoletja z eno največjih, če ne največjo sploh, gradnjo avtocestnega križa na čelu – pa vendar so v spominu le neštete žalostinke in zmerljivke na račun davkov, kajpak (pre)visokih, in drugih pogruntavščin države, s katerimi ta davi podjetništvo in hromi konkurenčnost slovenskega gospodarstva.
Saj, davki. Ti so privzeto vedno previsoki za bolj ali manj slehernega zavezanca. Toda niti po aprilski primerjalni analizi OECD (Taxing Wages) Slovenija pri obremenitvi plač ne izstopa toliko, da bi bilo to usodna konkurenčna spotika, kakor dopovedujeta zbornici. Množica tabel zaradi primerjave po različnih parametrih pove, da je slovenski davčni sistem v tem pogledu v zgornji polovici, tu in tam zgornji tretjini, vendar so še pri menda primerjalno v Sloveniji najbolj obremenjenih (višjih) plačah pred njo države, ki si poberejo večji delež davkov in/ali prispevkov – in jim gre gospodarsko dobro.
Z drugimi besedami, ni nižja obremenitev plač tisto, kar dela Avstrijo ali Nemčijo bolj konkurenčno v primerjavi s Slovenijo, pač pa vrsta drugih dejavnikov. Še drugače, če se ne bi spremenilo nič drugega, od pravosodja in birokracije do zakonodaje in korektnosti postopkov (korupcija), bi morala biti razbremenitev plač skoraj popolna, da bi se to poznalo pri konkurenčnosti. Bi se pa še prej zelo temeljito poznalo v proračunu. In še tretjič: obremenitev plač ne bo nikoli dovolj nizka, da bi bili zbornici zadovoljni.
To ne pomeni, da davčna zakonodaja ne potrebuje sprememb, vendar bi pred tem vlada morala vedeti, kaj hoče z njimi doseči. Razbremeniti gospodarstvo je hkrati konkreten in meglen cilj. Kaj sledi razbremenitvi? So to, po domače, višji dobički ali višje plače? Morda višje naložbe? Kakšne naložbe? Bodo višji dobički višje obdavčeni (kot doslej), bi bile višje plače namenjene porabi ali prihrankom? Je ekonomsko – in v skladu s socialnimi cilji vlade (če jih ima) – smotrno spreminjati dohodninsko progresijo, kapitalske dobičke pa še naprej ne glede na višino obdavčevati po enotni stopnji?
Kot je videti, vlada, njen finančni minister Dušan Mramor, ničesar od tega ni opredelila. Bolj pravilno, Mramor ve povedati, da davkov – razen morda na dohodke pravnih oseb – ne gre povečevati, zniževati pa da jih ni mogoče, ker moramo zniževati proračunski primanjkljaj in javni dolg. Povišati ali znižati je binarna dilema, kakršnih smo vajeni že nekaj vlad po vrsti. Do tega, da je vmes še marsikaj drugega in da davki niso le za izboljšanje ali poslabšanje konkurenčnosti oziroma pokoravanje fiskalnemu pravilu (še slabše nemara – zahtevam zbornic ali kdaj drugič sindikatov), očitno tudi ta vlada ne bo prišla. Zato bo manj škode, če davke pusti pri miru.
