V Šentvidu nad Ljubljano, ki kot četrtna skupnost z okolico šteje okoli 14.000 prebivalcev, delujejo kar štiri osnovne šole. Osnovna šola Franca Rozmana Staneta, Osnovna šola Šentvid, Osnovna šola Vižmarje - Brod, najmlajša Osnovna šola Alojzija Šuštarja, že nekaj let pa začasno v Šentvidu gostuje tudi osnovna šola po programu Montessori. »Sodelujemo zelo dobro in nihče nima težav z vpisom. Otroci se razporedijo po šolskih okoliših oziroma starši lahko otroke vpišejo tja, kjer jim je bližje, ali ob poti v službo. V primeru prepisov se dogovorimo med seboj brez težav,« ocenjuje Nevenka Lamut, ravnateljica Osnovne šole Vižmarje - Brod, ki jo obiskuje okoli 560 otrok.
Večina šentviških šolarjev tudi nadaljuje šolanje na domačih gimnazijah – na izbiro imajo tako Gimnazijo Šentvid kot škofijsko klasično gimnazijo. Obe sta zelo priljubljeni, ne le zaradi bližine, ampak tudi zaradi dobrega slovesa. »Da imamo toliko šol, ima po mojem mnenju pozitiven vpliv, saj so si do neke mere konkurenčne in je kakovost še toliko večja. Mislim, da so njihovi programi na višji ravni od povprečja ljubljanskih šol,« dodaja predsednik četrtne skupnosti Damijan Volavšek, ki je obenem ponosen, da znajo v Šentvidu stopiti skupaj.
Vse osnovne šole, obe gimnaziji, Knjižnica Šentvid in Center kulinarike in turizma KULT316, ki ga je jeseni v Šentvidu odprl Biotehniški izobraževalni center Ljubljana, so namreč s skupnimi močmi pripravili pester devetdnevni program ob 150-letnici šolstva v Šentvidu. Ker obenem obeležujejo tudi 150 let čitalništva, je k programu pomembno prispevalo tudi društvo Blaž Potočnikova čitalnica. Ta že vse od leta 1996 skrbi, da Šentvidčani ne pozabijo, da je bil njihov kraj v času slovenskega prebujanja središče kulturnega in izobraževalnega dogajanja.
Narodni buditelj Potočnik
Kot pričajo zgodovinski viri, je bilo leto 1866 prelomno za Šentvid z okolico. Takrat so v dolgi vasici nad Ljubljano po letih pogajanj in upora nemškemu jeziku nasproti cerkve položili temeljni kamen prve uradne, državne šole v Šentvidu. To je bilo za to župnijo velikega pomena, saj zaradi bližine Ljubljane in pomanjkanja denarja niso imeli državne šole kljub reformi Marije Terezije. To pa ne pomeni, da se Šentvidčani pred tem niso učili. Najprej je kaplan Janez Globočnik približno dve leti vodil nedeljsko šolo, v kateri so otroci v popoldanskem času spoznavali branje, pisanje, verouk in računanje, za njim pa je vlogo izobraževanja prebivalstva prevzel župnik Blaž Potočnik. Ob prihodu v Šentvid leta 1836 je ustanovil kar svojo zasebno šolo, saj je bila to zanj boljša rešitev kot državna šola, kjer je pouk potekal v nemščini.
»Blaž Potočnik je bil v našem kraju narodni buditelj. Poučeval je v slovenskem jeziku, prevedel je veliko nemških učbenikov, pisal je tudi slovenske pesmi, da bi z njimi vsem ljudem približal slovenski jezik. Bil je prepričan, da mora biti tudi kmečko prebivalstvo izobraženo,« navaja domačinka Andreja Bečan, podpredsednica društva, ki se je poimenovalo prav po največjem pečatu Potočnika. Slednji je namreč leta 1866, ko je kazalo, da bodo v Šentvidu res zgradili nemško šolo, skupaj z ostalimi zanesenjaki za krepitev slovenske besede ustanovil čitalnico. Ta se je sprva imenovala narodna čitalnica, kar nekaj let po smrti priljubljenega župnika, ko so se nad Ljubljano zavedli njegovega doprinosa, pa so jo poimenovali Blaž Potočnikova čitalnica. Sprva so se v slovenskem jeziku družili na domovih, nato v posebni dvorani, od leta 1926 pa v Ljudskem domu, ki stoji še danes. Prav letos naj bi dočakal prenovo.
Najdlje delujoča čitalnica
Prve čitalnice so vzniknile na Češkem in na Hrvaškem, od tam se je čitalništvo kmalu razširilo v Trst, Maribor in Ljubljano ter naprej. »To je bila ideja slovanskih narodov, da bi obdržali svoj jezik in svojo kulturo. Slovenske čitalnice so si zadale privesti slovensko meščanstvo iz nemškega v slovenski tabor in vzbuditi v preprostem ljudstvu narodno zavest. Vse je temeljilo na slovenskem jeziku, branje časopisov, gledališke igre, zato da so ljudje slišali širino domačega jezika,« pojasnjuje Bečanova, sicer učiteljica geografije.
Šentviška čitalnica tako ni bila ne prva ne edina, je pa najdlje delovala. Imela je več odsekov – gledališkega, telovadnega, pevskega in druge. Nekateri so se ohranili do druge svetovne vojne. Za kar nekaj desetletij je ta tradicija potem zamrla, v devetdesetih letih pa so se Šentvidčani zavedli pomena zgodovine za identiteto njihovega kraja in leta 1996 so obudili tradicijo z društvom Blaž Potočnikova čitalnica.
»Znotraj društva imamo različne sekcije, podobno kot je bilo prej. Še vedno je vodilo slovenska beseda in kulturno udejstvovanje. Spodbujamo pesnike in pisce iz domačega kraja, da se predstavijo na literarnih večerih, umetnike, vključeni so tudi šentviški obrtniki,« opiše predstavnica društva, ki deluje povsem ljubiteljsko in iz spoštovanja do vsestranskega Potočnika. Vse to se trudijo prenesti tudi na mlajše rodove.
