Gledalci kolesarskega vzpona na Vršič z legendarnimi kolesi poni so imeli v soboto kaj videti. Edinstven je bil že pogled na množico nenavadno oblečenih 573 kolesark in kolesarjev. Ponija je dandanes težko dobiti, so nam zaupali udeleženci. Anže Česen iz Ivančne Gorice je imel pri tem srečo. »Posodil mi ga je prijatelj, ko sem mu povedal, da bi se rad udeležil te dirke. Manj kot v eni uri sva bila dogovorjena.« Dlje časa je trajalo izpopolnjevanje videza. »Malo starega, malo novega sem izbral med oblačili.« Ta so spominjala na oglas iz osemdesetih let prejšnjega stoletja, za nameček pa si je pod nos nalepil še brke, za katere je upal, da bodo tam ostale vsaj do prvega ovinka. »Ta pa je za mojim hrbtom zato, da ne bom gonil sam,« je pokazal na velikega plišastega medveda na prtljažniku.
Adnanu Ajšiču iz Velenja je legendarni poni v uporabo zaupala 92-let na soseda. Oba, kolesar in kolo, sta vzdržala pot navzgor. »Dokler goniš in si na kolesu, kar gre,« je opisoval vzpon. »Ampak ko ne gre več in sto piš na tla, je kolo skorajda nemogoče ponovno zagnati.«
Letos brez »goljufov«
Vzpon s tem kolesom na Vršič je vse prej kot preprost, nam je pojasnil Andrej Dekleva, ki je pred tekmovanjem vsa kolesa skrbno pregledal. »Poni ima majhna kolesa, kolesar na njem nima dobrega položaja za vzpon, tež ko pa je tudi goniti brez prestav.« Na tekmovanje spustijo samo tista kolesa, ki so tehnično brezhibna in niso predelana. Posebno pozornost pri pregledu namenijo zavoram, trdnosti zgloba za zlaganje kolesa, ki je njegova ahilova peta, ter pregledajo dolži no gonilk in velikost zobnikov. Letos ni bilo treba zavrniti nobenega tekmovalca, lani pa so nekateri poskušali ubrati lažjo pot z daljšimi gonilkami in prirejenimi zobniki, a so jih pred tekmovanjem po opozorilu zamenjali s prvotnimi.
V cilj na vrhu prelaza, 801 meter višje od letečega starta pri hotelu Lek, je prvi prikolesaril Boštjan Hribovšek, eden najboljših tekmovalcev pri nas v gorskokolesarskem krosu. Za vzpon je porabil 45 minut in 26 sekund. »Povedel sem na klancu pri Mihovem domu, ki ga moja največja tekmeca nista speljala. Razlika se je počasi povečevala. Nisem pričakoval takšnega časa,« je priznal. Za primerjavo: s cestnim kolesom na ta prelaz potrebuje le devet minut manj. »To je najboljša tekma, vsak mora poskusiti,« pa je bila navdušena zmagovalka med 64 udeleženkami, gorska tekači ca Jasmina Jelovšek, ki je skozi cilj zaradi dežja prikolesarila mokra do kosti. »Pomagalo mi je tudi odlično vzdušje ob progi,« je dodala.
Hladili so zavore in kolesarje
Veselo razpoloženje je bilo zagotovo odločilnega pomena pri marsikaterem kolesarju, tudi pri Velenjčanu Ajšiču. »Ne morem verjeti, da sem vse to prevozil,« je dejal, medtem ko je v dolino pešačil, saj so mu odpovedale zavore. »Če greš počasi, zavore zdržijo,« nam je s tehničnim pojasnilom postregel Dekleva. »Tistim, ki dobijo hitrost in potem zavirajo, pa se pregrejejo in jih je treba hladiti.« Med tem ko je posebnost vožnje navzgor vijuganje sem in tja, saj je ponekod klanec prestrm za vožnjo naravnost brez prestav, je pri spustu kolesarje spremljal smrad, ki so ga povzročale zavore, od katerih se je kljub dežju nevarno kadilo.
Na vse to so bili organizatorji pripravljeni s kar nekaj točkami, na katerih so pregrete zavore hladili s curki vode. Kar nekajkrat se je hlajenje zavor sprevrglo v pravo zabavo, saj so se curkom nastavljali tudi kolesarji, ki so bili tedaj zaradi dežja, ki jih je spremljal na progi, že mokri do kosti. Precej pa je bilo tudi takih, ki so mo rali v dolino s kolesom na rami pripešačiti zaradi počenih sprednjih pnevmatik. A med njimi bi težko našli ko ga, ki ni bil prepričan, da se bo vzpona s tem legendarnim kolesom udeležil tudi prihodnje leto.
