Preprosto, ker takrat, posebno pa v lepših dnevih, za volan tako radi poprimejo tisti, ki čez teden ustvarjajo, ločujejo vodo in kopno, ustvarjajo zvezde… in vse, kar je vmes. Temu primerna pa je njihova izkušnja z vrtenjem volana in soočanjem z vedno bolj nestrpnimi vozniki, vedno bolj prenatrpanimi cestami in vedno daljšimi zastoji. Kot da že tovornjakov ni dovolj, se takrat na cesto usujejo tako imenovani nedeljski vozniki. In če smo pravični, ni nedelja prav nič kriva, kajti gre za voznike, nevajene vožnje tudi ob ponedeljkih, torkih, sredah…

Strokovnjaki pravijo, da na cesti ni hujšega, kot je prestrašen voznik, za katerega nikoli ne moremo vedeti, ali bo zavil levo ali desno, zavrl ali pospešil, prehiteval ali se umaknil. Ko v krožišču blodi v vse smeri, ne manjka pa niti takih, ki znajo zapeljati v nasprotno smer ali celo vzvratno. In če takrat nimate oči na pecljih in niso vaši živčni končiči ogreti do maksimuma, lahko poči. Žal. Še večja pa je zabava, recimo, na parkiriščih. Kateri parkirni prostor bo pravi, levi ali desni? Je dovolj širok, dovolj blizu vhodnim vratom v nakupovalno središče? Ah ja, vedno je težko narediti deset korakov več. In če pri tem ostane nepoškodovan nedeljski avtomobil in nekaj avtomobilov okoli njega, je to že svojevrsten uspeh.

Mnogi pravijo, da je najboljša nesreča tista, ki se ne zgodi. Da vozimo defenzivno in popravljamo napake drugih. Vse lepo in prav, a do kdaj? Do kdaj naj bi eni vozili, kakor se jim pač zljubi, ne meneč se za okolico, drugi spet vedno na preži, od kod mu bo priletel nelogični nedeljski voznik? Verjetno bo to trajalo vsaj do večnosti, ali pa še kakšen mesec dlje. Kajti nedeljski vozniki so prekleto trdoživa vrsta. Nič jih ne spravi iz tira, živijo in vozijo v svojem svetu, ne meneč se za druge. Pa kaj, če si še kdo drug želi parkirati, moje pločevinasto kraljestvo bo parkirano čez dve parkirni mesti. Pa da ne bo pomote, to večinoma niti ni storjeno zanalašč, ampak kar tako, ker se preprosto ne zavedajo, kje na cesti ali parkirišču sploh so. Izlet v nedeljo? Juhuhu, naložimo v avto, kar lahko, pa pot pod noge. Kolona neskončna, tovornjaka nikjer, spredaj le avtomobil z nedeljskim voznikom, ki počasi in previdno zapelje v rdečo. Norci za volanom, tisti, ki tako radi divjajo, pa naj se kar znojijo v koloni. Red mora biti.

Pred desetletji je bil kar pogost prizor ravno ob gospodovem dnevu. Kolona belih fičkov, vozniki pa vsi s klobuki na glavi, malce nagnjeni v levo, kot da preverjajo, ali bi se mogoče dalo prehiteti. In s 60 km/h proti Portorožu ali Bohinju. In najboljše od vsega je, da danes pravzaprav ni nič drugače, le da mogoče ni več fičkov in klobukov. In spet, da ne bo nesporazuma: vsi imamo pravico do izleta, do ceste in lepe nedelje. A vseeno bi jim bil marsikdo hvaležen, če bi se za volan vseeno usedli večkrat, že zaradi vaje, pa da bi mogoče skušali razumeti, da se njihova svoboda in pravica končata tam, kjer se začneta svoboda in pravica drugega. In da niso nujno vedno sami na cesti.