Tone Peršak se je po dveh tednih v funkciji ministra za kulturo srečal z novinarji kulturnih redakcij medijev. Pričakal nas je skupaj z novoimenovano državno sekretarko Damjano Pečnik in tremi vodji direktoratov. Govoril je obširno, povedal le malo novega, pa tudi prisotnost vodij direktoratov je bila bolj odveč, saj sta si besedo po Peršakovem polurnem nagovoru in polurnem odgovarjanju na novinarska vprašanja na koncu zgolj na kratko vzela Pečnikova in vršilec dolžnosti generalnega direktorja direktorata za medije Klemen Kraigher Mišič. Vodja direktorata za ustvarjalnost Biserka Močnik, ki je lani »zaslovela« po zaslugi Ksevta, in vršilka dolžnosti generalne direktorice direktorata za kulturno dediščino Jana Mlakar, ki je lani tik pred prihodom na to funkcijo dovolila, da čez pročelje Loškega muzeja, ki ga je deset let vodila, obesijo plakat za komercialno glasbeno prireditev, sta eno uro presedeli v popolni tišini.
Nepriljubljenosti se ne boji
Kulturnopolitičnega duha je tako z gostobesednostjo in na trenutke dolgoveznostjo zastopal predvsem minister, ki je marsikaj, kar novinarji dobro poznamo, z veseljem nadrobno razložil še enkrat. Spremembe kulturnega sistema, ki jih želi koalicija, so ključni razlog, da je povabilo na mesto ministra sprejel, pri čemer se zaveda, da si s tem ne bo povečal priljubljenosti v kulturi. Konkretnosti reforme so naslednje: »če bo sreča mila in bodo zvezde naklonjene,« bodo še letos v vladne procedure spravili sedem strategij, ki jih zahteva nacionalni program za kulturo (med drugim za medije, kulturno dediščino, oblikovanje, arhitekturo...). Zatem bodo pripravili spremembe krovnega zakona za kulturo, kako temeljite bodo, Peršak ni omenil, je pa dejal, da bodo delali na njegovi vitkosti: »Radi bi, da zakon ne bi vsega določal vnaprej in da bi kakšne stvari prepustil področnim zakonom.« Vsebinsko izhodišče prenove bo čim večja avtonomija kulturnega podsistema, torej prenos odločanja na stroko, tudi na neodvisne institucije po vzoru Javne agencije za knjigo.
Kakovost ali sociala, to je zdaj vprašanje
V zastavljanju retoričnih vprašanj je minister zastavil vprašanje »nacionalk« in institucij zgolj regionalnega in lokalnega značaja, saj je živa težnja mnogih, da bi postale nacionalne. Zanima ga, ali naj kulturna politika zasleduje le kakovost ali naj upošteva tudi vidik sociale ter finančna sredstva pretirano drobi.
Pokritiziral je nekatere anomalije in bizarnosti sedanjega stanja kulturne politike, denimo pretirano zanašanje na številčne kriterije. Povečanje števila izdanih knjig ni uspeh, če se ne vprašamo tudi o kakovosti. Moti ga, da so nacionalni programi preveč ambiciozni za štiri leta. Sam se bo zavzel, da bi NPK postal strateško-razvojni akt za daljše obdobje ter da bi vsak minister podal akcijski načrt za svoj mandat.
Staro mestno elektrarno, katere obstoj je bil pod prejšnjo ministrico pod vprašajem, bo Peršak ohranil: »Manjša težava je le, da je treba speljati stvari tako, da bodo po zakonski plati absolutno neoporečne. A institucije ne bomo izgubili.« Za kulturni program Ksevt pravi, da je še vedno cilj, da bi država v ta zavod vstopila kot ustanoviteljica, da bi ga lahko začela sistemsko financirati. »Trenutno preverjamo, ali bi lahko bil vstop države v zavod navzkriž z zavezami, ki jih je Slovenija dala Evropi ob gradnji objekta.«
Glede kulturnega proračuna pa Peršak pravi, da bo zadovoljen že, če se bo v prihodnjem letu dvignil za dva milijona in pol ter če se bo trend rasti nadaljeval. »Kultura ni edini podhranjeni resor,« je sklenil.
