Izbirati je težko. Nizanje afer, vključno z aktualnim dogajanjem pri zdravljenju krčnih žil v Trstu ali razmerami na ljubljanski nevrološki kliniki, vzbuja vtis, da zdravstvu ne gre zaupati. To ne pomeni, da je zanič, je pa nepregledno. Ekscesi zelo dolgo ostajajo zunaj dosega radarja. Ko jih bolnišnice, oblasti in strokovne avtoritete vendarle zaznajo, pa to ne pomeni nujno, da bodo bolnike takoj zaščitile. Ljudje se upravičeno bojijo, da je vse preveč prepuščeno naključju.

Z zaupanjem je križ. Ko je zapravljeno, ni nikoli več, kot je bilo. Zaradi v nebo vpijočih primerov zanemarjanja bolnikove varnosti v zadnjih letih se po tujini ozirajo tudi nekateri, ki jim je zdravljenje v Sloveniji na voljo. Še bolj pa ljudje, ki bi doma na pregled ali operacijo čakali v nedogled. Nad tem, v čigave roke pridejo v tujini, praktično ni nadzora. Za vogalom lahko slovenske bolnike čaka odlično usposobljeno osebje, lahko pa tudi nevaren mazač.

Ministrica za zdravje Milojka Kolar Celarc jih je minuli teden pozvala, naj preverijo, h kakšnemu operaterju bodo šli na poseg. »Primerno je, da se pozanima, kdo je ta gospod ali gospa, po kakšni metodi dela, ali so se pri njegovem oziroma njenem pacientu pojavili kakšni zapleti...,« je svetovala hipotetičnemu posamezniku, ki razmišlja o poti čez mejo. Takšna navodila so do bolnikov nepoštena. Do verodostojnih primerjav dela bolnišnic in zdravnikov je danes nemogoče priti že v Sloveniji, kaj šele, če gre za čezmejne zasebnike. Če njihovi osebni zdravniki nimajo zanesljivih informacij, na koga se splača staviti, se lahko ljudje zanesejo le na ustno izročilo in zapise na internetnih forumih. Ti pogosto še najbolj spominjajo na klube oboževalcev – zdravnikova karizma lahko šteje bistveno več od rezultatov dela.

Oblasti v zdravstvu napovedujejo, da bo vsaj kakovost zdravljenja v slovenskih bolnišnicah kmalu jasnejša. Posodabljajo merjenje števila in obsega zapletov in rezultatov, opazovati pa nameravajo – za začetek v nekaj krajih – tudi rezultate posameznikov. Vse to pa ne bo bistveno pomagalo, če bo kakovost zdravljenja ostajala postranska tema, ki pride v ospredje le, ko so razlogi za sram posebej očitni. Nobena od dosedanjih vlad, vključno z aktualno, vanjo doslej ni bila pripravljena vlagati. Dolgo so jo prepuščali navdušenju posameznikov, čeprav so vsi vedeli, da tak pristop ne deluje. Ukvarjanje s tem pomembnim elementom zdravstva je še vedno prešibko, da bi dobili dober pregled. Koliko so posamezni bolnišnični oddelki resnicoljubni, ne ve nihče. Tisti, ki so dosledni, so lahko v primerjavah ravno zato videti najslabši. Luknjasta dokumentacija pa se, ko skrb za bolnike presoja sodišče, včasih izkaže celo za prednost.

Izkušeni zdravniki se spominjajo, da se v času njihovega študija in začetka dela o napakah praktično niso pogovarjali. Veljalo je, da dobro delo zagotavlja že to, da je posameznik pazljiv in da spremlja novosti. Napak dolgo ni nihče spremljal in jih uradno torej ni bilo. Čez lužo so razmišljali drugače. Že v šestdesetih letih prejšnjega stoletja je zdravnik Avedis Donabedian opozarjal, da je rezultat zdravljenja močno odvisen od sistemskih dejavnikov, v zgodnjih sedemdesetih letih pa so se lotili širšega merjenja kakovosti oskrbe, ki je je deležen pacient. V zadnjih desetletjih so velik miselni preskok z nekrivdnimi odškodninami opravili tudi v skandinavskih državah. Kriterij tam ni več malomarnost zdravnika ali medicinske sestre, ampak škoda, ki jo pri zdravljenju utrpi pacient in bi se ji bilo mogoče izogniti. Ker so se odpovedali pravičniškemu obtoževanju, lahko vzroke napak ugotavljajo precej bolj učinkovito.

Da se napakam ne more izogniti praktično nihče, ki skrbi za bolnike, kažejo tudi sveži podatki. Po študiji, ki je bila pred mesecem objavljena v ugledni strokovni reviji British Medical Journal, je skoraj desetina smrti v ZDA posledica napak pri zdravljenju. Te so neizogibne, so opozorili avtorji študije, zmanjševati pa je treba možnost zanje. Pozvali so tudi k mednarodni izmenjavi podatkov o napakah, podobno kot strokovnjaki »delijo podatke o koronarni bolezni, melanomu ali gripi«.

V Sloveniji napake še vedno veljajo za zlo, ljudje, ki se jim pripetijo, pa za malopridneže. To odraža tudi kazenski zakonik, ki za malomarno zdravljenje predvideva do tri leta, v primeru bolnikove smrti pa do osem let zapora. Tudi pri prisojanju odškodnin sodišča malomarnosti ne vidijo nujno le v zavestnem opuščanju skrbi za bolnika in hudih ekscesih, ampak tudi v slabih izbirah ob težki odločitvi.

Rituali zgražanja nad napakami doslej niso pripeljali nikamor drugam kot v prikrivanje in zavračanje odgovornosti. Namesto da bi se prizadetim pacientom ali svojcem opravičili, v bolnišnicah najraje molčijo. Kako nevarne so za bolnike razmere v nekaterih delih zdravstva, pride po pravilu na dan šele, ko želijo zaposleni drug drugega spraviti v težave. Medtem se imajo lahko vsega zmožni posamezniki, ki bi jih bilo treba takoj razgaliti in ustaviti, dolgo čisto fino. Če se vsi, ki popravljajo njihove izdelke, olajšajo le z opazkami o nesposobnežih, se seveda zares nevarnim ni težko skriti.