Igor Samobor: Mar ni grozno, da se vračamo v srednji vek?

Vendar utrujenosti ni bilo opaziti. Ko je spregovoril o svojem delu, Drami in času, ki ga živimo, je bilo pod videzom umirjene elegance začutiti strast in odločnost. »Nisem ravno privrženec političnega gledališča, sem pa privrženec gledališča, ki mu ni vseeno – ki zastavlja vprašanja, sproža premisleke, usmerja pozornost na tisto, kar nas vse skupaj zadeva. Tako se je prejšnja sezona ukvarjala z našo sedanjo identiteto na ozadju obletnice začetka prve svetovne vojne, letošnja je bila usmerjena na karikature sodobnosti. Na primer, Kralj Ubu je govoril o stvareh, ki nas trenutno mučijo, o pogoltnosti, o sovraštvu do tujcev, o strahu…, Faust govori o problemu iskanja bistva, ki je danes morda še bolj prisoten kot kdaj prej.«

Prav za to vprašanje gre: kaj je z utopijami, sanjami in ideali v času, ko se tako rekoč do popolnosti uresničujejo motivi antiutopij Orwella ali Huxleyja – svet je razdeljen, v vojni, nadzor nad ljudmi je večji kot kadar koli prej, spreminja se zgodovina, vse večja je vloga genetskega inženiringa, robotov in umetne inteligence. Obenem pa se zdi, da ni več prave vizije, videti je, kot bi bili potopljeni v nekakšno apatijo. Morda zato, ker živimo v času razpršene moči in nimamo več natančne točke, proti kateri bi se borili: pri Orwellu je bil na zaslonu Veliki brat, danes na njem ni več ničesar, če seveda izvzamemo reklame multinacionalk in resničnostne šove, ki so mutirana različica orwellovskega sveta. Praznoumni ekshibicionizem postaja ideal, toda v resnici bežimo drug od drugega – skrbimo samo še zase, podvrženi nekemu čudnemu preživetvenemu egoizmu.

Da. In všeč mi je bilo tudi, da je razburkala kulturno javnost, ljudje so se začeli zaradi nje pogovarjati o teatru, se prepirati... To se mi zdi nadvse pomembno – da gledališko dejanje še lahko postane predmet polemike. Lahko bi nastala polikana, korektna predstava, ki bi bila všeč vsem, toda to ne bi bilo v Jarryjevem duhu. Ob praizvedbi je namreč prišlo do škandala in dolgotrajne polemike. Pri Lorencijevem Ubuju gre za vrhunsko manipulacijo, in to z vsemi razpoložljivimi sredstvi; vsi, ki smo sedeli v dvorani, smo bili zapeljani v to, da smo se tri ure zgražali, se smejali, prepevali in vse drugo – le zato, da bi na koncu izvedeli, da smo v uprizoritvi ves čas slikali sebe. Mislim, da je to eden od vzrokov za silno vznemirjenje, ki ga je predstava sprožila. Če smo se v brezglavi pogoltnosti Ubuja prepoznali in se zato razburili, je predstava dosegla svoj namen.

Ne vem, kaj naj bi potem spadalo v Dramo. Klasični teksti, konvencionalno razmišljanje, krinoline? Če bi tisti, ki so bili tako žolčno proti tej predstavi, šli kdaj v katero drugo evropsko gledališče, na primer Burgtheater, Residenztheater, Schaubune…, bi videli še mnogo bolj »ekscesne« predstave, kot je Ubu, vendar se tam nihče ne sprašuje o njihovi potrebnosti ali umeščenosti. Gledališče ni kot opera, ki je vsaj ponekod zastala v nekakšni historični obliki. Gledališče je živ organizem in lahko in mora slediti različnim vizijam in principom dela, samo sebe pa lahko plemeniti zgolj s preizkušanjem novega ter vpetostjo v vsakokratno sedanjost. Brez tega bomo čez nekaj desetletij podobni operi: ohranili bomo določene standarde, ki so ljudem mogoče všeč danes, vprašanje pa je, kaj jim bodo pomenili v prihodnosti. Sploh pa je Ubu samo ena od predstav v paleti različnih pristopov, ki so prisotni na našem odru. Različnost režijskih in igralskih poetik, pogledov na realnost pa tudi na preteklost, kaže na to, da je teater odziven in še kako potreben.

Vsaka predstava ima določeno vsebino, o kateri je smiselno in potrebno govoriti, to je eden od bistvenih razlogov. Številni dodatni dogodki, kot na primer pogovori in okrogle mize, so tematsko vezani na neko gledališko uprizoritev: ob predstavi Tarzan smo spregovorili o ekologiji, ob predstavi V republiki sreče o trenutnih razmerah v družbi in podobno. Prepričan sem, in nekatere od razprav, ki smo jih imeli, so me v tem prepričanju utrdile, da je veliko gledalcev, ki se o temah, ki jih predstave ponujajo, želijo pogovarjati. Sploh pa se mi zdi, da tematsko usmerjenih debat ni nikoli preveč. V primerljivih gledališčih po svetu poznajo tovrstne vsebine že dolga leta; debatne krožke, vodstva po predstavah, klube in tu ne gre za nič drugega kot za bolj poglobljen pristop k stvari. Predvsem pa mislim, da Drama ne more biti zaprta ustanova. Je javni zavod in jo kot »javno« tudi razumem – kar pomeni, da to ne sme biti samo kraj, kamor pridemo tik pred začetkom predstave, slečemo plašč in odidemo v dvorano, po koncu pa gremo takoj domov. Biti mora več od tega; takšno je moje prepričanje in zaradi njega sem bil tudi sprejet na to delovno mesto. Rezultat je naslednji: število obiskovalcev se je v tem času povečalo za skoraj 20 odstotkov, kar kaže, da smo v želji, da Dramo vzpostavimo kot kraj celovite kulturne izkušnje, na pravi poti.

V resnici je tako, da opis naših del in nalog vsaj kot možnost vsebuje zelo širok spekter umetnostnih zvrsti, tudi glasbeno in plesno produkcijo. Sicer pa imajo ti koncerti večjo vrednost, kot se morda zdi: so ob nedeljah, ko dogajanje v Ljubljani vendarle precej zamre. Predvsem pa se je naša dvorana izkazala za izredno primeren prostor za intimnejše glasbene dogodke. Glasbeniki, ki so doslej nastopili v njej, ne morejo prehvaliti vzdušja, akustičnosti in stika z občinstvom; tudi sam sem si že kdaj želel, da bi lahko kakšnega glasbenika poslušal pozorno in v miru, da torej glasba ne bi bila samo nekakšno ozadje, medtem ko ljudje klepetajo s pivom v roki. In tu je to mogoče. Pa še to: na te glasbene večere hodijo tudi taki, ki sicer ne hodijo v Dramo, nekateri pridejo prvič in ne vedo niti, kje se gre v dvorano. Potem pa spoznajo prostor, ki ne grize, strahospoštovanja do zelene obtolčene fasade ni več.

Recimo. Predstave so po pomembnosti seveda na prvem mestu, vse drugo pa je program, ki to prioriteto podpira. Navsezadnje je treba občinstvo pridobiti in pripraviti na izkušnjo gledališča. Vzgoja občinstev je ena od prioritet evropske kulturne politike in vpisana je tudi v naš strateški načrt. To je bistvo naših otroških in mladinskih abonmajev, klubov, natečajev in pedagoškega programa. Ko je Ivo Ban kot ravnatelj uvedel abonma Ciciban, so ga napadli z vseh koncev; ampak nekdanji cicibani so zdaj že najstniki in rastejo z nami. Počnemo torej tudi tisto, kar bi moralo početi šolstvo, ki je okoli leta 2000 umetniške vsebine izločilo iz celote vzgojnega procesa in jih prestavilo v izbirni program. Rezultati takega odnosa, tega osiromašenega občutja sveta, pa se po 15 letih razločno vidijo: priseganje na hitro dosegljive dobrine, življenje s čim manj razmišljanja... V kulturo je treba vlagati – kultura je način bivanja, to, kar nas določa. Kot narod, če hočete. Saj nas ne določajo trgovski centri – no, vsaj ne bi nas smeli.

Število gledalcev je v večini preteklih let nihalo med 80.000 in 90.000, zdaj smo prišli na 105.000 obiskovalcev. Vpis abonmajev se je lani povečal za enajst odstotkov, predvsem na račun dijaških in študentskih abonmajev.

Število premier ostaja isto, ponovitev je več. Mogoče je organizacija drugačna, ker pretirane preobremenjenosti, razen v nekaterih službah, ni.

V organizacijskem smislu smo res povsem na robu zmogljivosti. Obremenitve poskušamo kar najbolj smiselno razporediti in z nekaj spretnosti nam uspeva nekako izpeljati vse, kar si zadamo. Zmanjševanje števila zaposlenih je povzročilo veliko kadrovsko luknjo, ki jo dopolnjujemo z zaposlitvami, ki jih financiramo iz lastnih sredstev. To je pa drugi, in to zelo pereč problem: v zadnjih nekaj letih so se nam sredstva, ki jih imamo na razpolago za program, znižala za približno 40 odstotkov.

Da, to ni več »revno«, ampak obubožano gledališče. Seveda lahko kakšna predstava zaživi tudi v bolj bogati scenografski podobi, vendar zgolj na račun vseh drugih. Toda nekaj pa se je zgodilo v tej skromnosti: izkazalo se je, da je mogoče celo v takšnih razmerah z malo iznajdljivosti marsikaj narediti in izpeljati. Kljub skoraj nikakršnim sredstvom so bile na primer ustvarjene nekatere fenomenalne likovne podobe... Mogoče se bo to nekoč imenovalo »slovenska gledališka smer«. Upam, da bodo bralci razumeli, da se šalim iz obupa. Talentirana iznajdljivost avtorjev sme biti izkoriščana le prehodno, za čas krize, kar koli že to pač je.

Se popolnoma strinjam in naj dodam, da je meja že postavljena: več od tega, kar delamo, s trenutnimi sredstvi ni mogoče. Krivuljo je nujno treba obrniti navzgor, ker so razmere nevzdržne in kontraproduktivne, vsako nadaljnje zmanjševanje sredstev za program bi verjetno narekovalo njegovo krčenje. Toda zmanjševanje produkcije je dvorezen meč in temu se poskušamo na vsak način izogniti: vsaka predstava ima namreč določeno avtorsko ekipo, od režiserja, scenografa, kostumografa in skladatelja do mladih igralcev, ki jih sicer ne moremo zaposliti. Večinoma gre za svobodnjake. Zanje bi zmanjševanje produkcije pomenilo brezposelnost ali pa redkejšo zaposlenost, ki ne omogoča preživetja in ne omogoča umetniškega napredovanja. Zmanjševanje sredstev zavodom pomeni državno proizvodnjo brezposelnosti in prekarnega dela, namesto da bi bil njen trud obraten.

V časih pred krizo je država plačala približno 70 odstotkov produkcijskih stroškov, 30 odstotkov sredstev pa smo pridobili sami. Zdaj je razmerje skoraj obrnjeno: lani smo za produkcijo prispevali 60 odstotkov lastnih sredstev, v določenem deležu moramo sofinancirati tudi plače, ker ustanovitelj, država, ne pokriva več vseh stroškov, podobno je pri splošnih stroških in vzdrževanju. Položaj je kritičen. Logično je, da ustvarjena sredstva porabimo za svojo dejavnost, toda prišli smo do skrajnega roba zmogljivosti. Trenutno smo uspešni, izpeljali smo predpisano količino produkcije in imeli večji delež lastnih prihodkov kot leto prej. Ampak nihče ne more garantirati, da bo krivulja zmeraj šla navzgor. Obveze in normativi pa ostajajo enaki kot nekoč, občinstvo čaka na svoje predstave, denarja zanje pa je vsako leto manj. Nezavidljiva situacija.

Seveda, lahko bi se zgodilo. Toda posledica bi bila najverjetneje ta, da bi to gledališče dobilo še manj denarja, kot bi ga sicer – češ, saj boste naredili eno predstavo manj. In bi bili spet na istem. To je nekakšno umiranje na obroke, pri katerem je vsa odgovornost preložena na zavode. In iz tega izhajajo naša vsakodnevna prizadevanja, da se kulturi in programom v kulturi nameni več sredstev, kar pa niti ni toliko odvisno od ministrstva za kulturo, temveč predvsem od vlade in njenega razumevanja pomena kulture. Toda tisti, ki so umetnost spravili iz šol, si o kulturi in njenih učinkih verjetno ne mislijo nič. Niti kaj slabega ne. Preprosto nič.

Vsaka delitev je v tem pogledu škodljiva, kajti vsi smo na isti ladji in tonemo skupaj. Poskusi, da bi kulturnike, nagnetene okoli premajhnega korita, sprli med seboj, so prisotni že kar nekaj časa. Včasih filmarji proti gledališčnikom, drugič samozaposleni proti zaposlenim v institucijah. Večinoma so ti poskusi uspešni, ampak morali bi se zavedati, da je to samo pesek v oči, da ne vidimo dejanskega problema: zmanjševanja sredstev za kulturo na državni ravni. V nekatera občinska gledališča vdira politika, nekatere občine tudi ne zmorejo finančnega bremena. V nekaterih manjših mestih je usoda zavodov odvisna od aktualnega razpoloženja župana in svetnikov. V Novem mestu so se na primer nedavno odločili, da kulturni dom združijo s športnim centrom. Zdi se nerazumljivo, toda to je pač odraz neoliberalne logike, ki nam vlada: denarja tako ali tako ni, zakaj bi plačevali dve tajnici, če lahko samo eno? Kapital se poskuša otresti vsega, kar mu je odveč – to so kultura, javno zdravstvo, brezplačno šolstvo, sociala. Pridobitve, ki so bile izborjene skozi stoletja in nam dajejo status človeka, se zdaj ukinjajo. Vračamo se v srednji vek, mar ni to grozno? V tem je ključni problem neoliberalizma: dela nas neuke, nevedne in nezavarovane. To preprosto ni v redu.

To je zgolj teoretična možnost. Vse je odvisno od sredstev. Že dve leti intenzivno pripravljamo vso potrebno dokumentacijo in če bo vse po sreči, bomo konec leta prišli do natečaja. Tudi sredstva so obljubljena, obnova naj bi se napajala iz kulturnega evra. Na kateri točki je sprejemanje zakona o kulturnem evru, ne vem. Prejšnja ministrica je rekla, da zakon čaka na odobritev finančnega ministra. Se pravi, da se bo tukaj pokazal resničen odnos vlade do kulture.

Niso utonili v pozabo, jaz te načrte velikokrat pregledujem. Projekt, ki ga omenjate, je zrasel prek gabaritov, tako finančnih kot prostorskih. Dobil je razsežnosti, ki so jih zavrnili sosedje, urbanisti in tudi finančno ministrstvo, zato je bil naposled ustavljen. Nato je bil položaj nekaj časa nejasen, vedelo se je le, da sredstev ni. Po mojem prihodu nam je takratni minister izdal nalog za pripravo dokumentacije za obnovo v obstoječih gabaritih. Prenova bi bila seveda že zdavnaj nujna, tako prostorsko kot tehnično in higiensko smo namreč na meji ogroženosti. Kletno vadbeno dvorano smo morali zaradi plesni, ki se je ne da več sanirati, zapreti, oba prizidka se počasi posedata, streha se upogiba... Že četrt stoletja se govori o prenovi in ves ta čas ni bilo denarja za najnujnejše investicijsko vzdrževanje, češ saj se bo v kratkem vse obnovilo.

Ne še. Prav zaradi stanja, v kakršnem je hiša, na te stvari še posebej pazimo. A če bi bili reflektorji novi, jih tudi ne bi bilo treba nenehno preverjati.

Se šalite?

Vsekakor ni prav lahka. Nenehno si v pogonu; ko misliš, da si nekaj dokončal, pride nova serija nalog. Ravnokar smo predstavili prihodnjo sezono, za nami je pol leta dogovorov, kombiniranja, natančnega načrtovanja programa. Toda takoj nato smo se lotili priprave polletnega poročila, konec poletja pa moramo imeti že sestavljen program za prihodnjo jesen... Skratka, vpet si v cikličnost, ki ne pušča predaha. Priznati moram, da tudi zelo pogrešam igranje, čeprav v dveh predstavah še nastopam. Pa vendar, ko vidim, da se je večina stvari, ki sem jih obljubil ob nastopu, uresničila, sem srečen in resnično ponosen na sodelavce, brez katerih vsega tega ne bi bilo. Ko vidim, da je dvorana razprodana, ko po predstavi na vrtu ali v kavarni sedi veliko ljudi, ki se družijo in živahno pogovarjajo, ali pa ko se vrnemo s kakšnega pomembnega tujega festivala ovenčani z nagradami, si rečem: imelo je smisel.