Povej mi, kako se pišeš, in povem ti, kako bogat boš

Zakoreninjene elite

To seveda odpira kar nekaj pomembnih vprašanj. Imamo kot posamezniki v družbi enake možnosti za ekonomski uspeh? So pravila igre postavljena tako, da vsi, ne glede na socialno-ekonomski položaj naših staršev, začnemo z vsaj približno enakih osnov? So družbe dovolj meritokratske, da posameznike nagrajujejo enako, ne glede na družinsko drevo? So torej v temeljih pravične in bodo enako sposobna posameznika iz revne in bogate družine nagradile z enakim dohodkom in socialnim statusom? Množica študij kaže, da imajo posamezniki iz bogatejših družin začetno prednost. Otroci bogatejših staršev imajo na primer boljše pogoje za učenje, več organiziranih prostočasnih dejavnosti itd. Sploh v državah, kjer je izobraževanje plačljivo, imajo veliko začetno prednost.

Še slabše je tistim, ki živijo v državah brez socialne zaščite. Ker je izobrazba razumljena kot ključen dejavnik pri zagotavljanju enakih pogojev za vse (izobrazba je ključna sestavina človeškega kapitala, ta pa odločilno vpliva na višino dohodkov in produktivnost), mnoge države ohranjajo brezplačen izobraževalni sistem in revnejše štipendirajo. K zagotavljanju enakih možnosti pa lahko štejemo še celo vrsto drugih politik, od davčnih do socialnih.

A če imata italijanska ekonomista prav, to ni dovolj za zagotavljanje enakih možnosti in s tem za zadovoljivo raven socialne mobilnosti. S primerjavo dohodkov, premoženja in poklica davčnih zavezancev v Firencah iz leta 1427 in iz leta 2011 sta pokazala, da pripadnost družini z družbenega vrha potomcem (gre sicer za navidezne povezave glede na priimek) še danes, torej po kar šestih stoletjih, zagotavlja višje dohodke in večje premoženje. Predniki iz zgornjega dohodkovnega decila (deset odstotkov tistih z najvišjimi dohodki) v primerjavi s predniki iz spodnjega decila svojim potomcem danes zagotavljajo pet odstotkov višje dohodke. Še večji vpliv pa ima premoženje, in sicer desetodstotnega. Odstotki so na prvi pogled morda majhni, a upoštevati morate, da gre za vpliv prek šest stoletij. Če bi držalo, da se vplivi izničijo v nekaj generacijah, bi morali biti ti odstotki enaki nič.

Avtorja menita, da je tako dolgotrajen vpliv mogoče pripisati izjemno majhni socialni mobilnosti vse do industrijske revolucije in dejstvu, da so se v nekaterih poklicih oblikovale dinastije elit. Na primer med odvetniki, bančniki in zlatarji. Avtorja sta ugotovila še, da je relativno malo možnosti, da bi bili potomci tistih, ki so bili v zgornji tretjini dohodkovne lestvice v renesansi, danes člani najrevnejšega razreda. Podobno velja tudi za premoženje, pri čemer je za medgeneracijsko socialno mobilnost dodatno nespodbuden podatek, da je več kot dve petini potomcev tistih, ki so imeli malo premoženja v renesansi, tudi danes v spodnji tretjini premoženjske lestvice.

Čeprav študija zajema zgolj dinastije firenških družin, sta avtorja prepričana, da je mogoče njune ugotovitve preslikati na katerokoli družbo, ki se je razvijala podobno kot družba v Firencah. Še posebej izpostavljata ZDA, Veliko Britanijo in Francijo, kjer veljajo podobno veliki medgeneracijski socialno-ekonomski vplivi kot v Italiji.

Ameriške sanje, ki jih nikoli ni bilo

Če imata avtorja prav, to še dodatno spodkopava mit o tako imenovanih ameriških sanjah, v skladu s katerimi se lahko vsakdo s trdim delom prebije tudi z najbolj oddaljenega družbenega obrobja v sam vrh dohodkovno-premoženjske lestvice. Še v 90. letih prejšnjega stoletja je veljalo prepričanje, da dohodkovna neenakost ni pomembna (vsaj v ZDA), saj da imajo potomci bogatih in revnih enake možnosti postati bogati ali pa revni. To je eno ključnih prepričanj, ki so poganjala ameriške sanje. Američani so še danes, ko postaja vse bolj jasno, da je visoka družbena mobilnost v ZDA prej dobro oglaševan konstrukt kot pa realnost, večinsko prepričani, da imajo ne glede na socialni položaj svojih prednikov možnost sanje uresničiti. Ankete javnega mnenja sicer kažejo, da Američani postajajo nekoliko bolj pesimistični, a še zdaleč niso črnogledi.

Pravzaprav so Američani glede socialne mobilnost še vedno izjemno optimistični. Neskladje med dejanskimi podatki in tistim, kar mislijo, da lahko dosežejo, je kar 23-odstotno, je pokazala neka raziskava. Razlog za neskladje so sprva iskali v upadanju socialne mobilnost med generacijami v zadnjih desetletjih, a izkazalo se je, da je socialna mobilnost v ZDA že vsaj tri generacije konstantna. Še več, izkazalo se je tudi, da ključna domneva glede ameriškega sna enostavno ne velja – socialna mobilnost v ZDA je precej nižja kot v večini razvitih držav. ZDA spadajo med najmanj socialno mobilne razvite države na svetu. Na skrajnem robu lahko najdemo Brazilijo. Na drugi strani lestvice pa lahko najdemo skandinavske države: Dansko, Švedsko in Finsko.

Da ameriških sanj morda ne gre v celoti odpisati, ugotavlja skupina raziskovalcev pod vodstvom ekonomista s Stanforda Raja Chettyja. V leta 2014 objavljeni raziskavi opažajo, da stopnja socialne mobilnosti po ZDA močno niha od regije do regije. V nekaterih mestih je tako podobno visoka kot v skandinavskih državah, drugod pa precej manjša kot na federalni ravni. Nizko socialno mobilnost so zaznali na območjih z večjim deležem afroameriške populacije, pri čemer opozarjajo, da je mobilnost navzgor na teh območjih nižja tudi pri belcih. Razlog za to naj bi bila močnejša rasna in dohodkovna segregacija, kar naj bi oteževalo preboj revnejših proti vrhu dohodkovne lestvice, ne glede na raso. Podobno korelacijo so zaznali tudi med nizko socialno mobilnostjo in visoko dohodkovno neenakostjo. Višjo socialno mobilnost so zaznali na območjih s kakovostnejšim šolstvom in tam, kjer lokalne skupnosti izdatno sofinancirajo javno šolstvo. Zanimiva je ugotovitev, da je nizka socialna mobilnost močno povezana s strukturo družin – več kot je na nekem območju enostarševskih družin, nižja je socialna mobilnost. A znova imamo opraviti le s korelacijami, in ne s kavzalnostjo.

In kje je Slovenija? Za Slovenijo je mednarodno primerljive podatke izjemno težko izbrskati. Po nekaterih analizah jo lahko postavimo ob bok skandinavskim državam, spet po drugih pa smo v družbi Italije, ZDA in Velike Britanije. Torej v družbi manj socialno mobilnih. Študije tako kažejo, da je v Sloveniji stopnja izobrazbe posameznikov močno odvisna od stopnje izobrazbe staršev, podobno kot v Italiji, kar napeljuje k zaključku, da je tudi socialna mobilnost nizka. Izobrazba je namreč ena glavnih determinant dohodkov. Dejstvo, da je Slovenija ena najbolj dohodkovno enakih držav na svetu in po tem kazalniku v družbi skandinavskih držav, pa napeljuje k zaključku, da je naša družba tudi močno socialno mobilna. Na nemškem Inštitutu za raziskave dela IZA na primer ugotavljajo, da se Slovenija po kazalnikih dohodkovne neenakosti in neenakosti priložnosti obnaša podobno kot skandinavske države, kar je še en podatek več, ki tehtnico socialne mobilnosti nagiba v pozitivno smer.

Koliko je Slovenija skandinavska, pa bi utegnilo postati povsem nepomembno, če se bo izkazalo, da imata italijanska raziskovalca in njun somišljenik, kontroverzni ekonomski zgodovinar Gregory Clark s kalifornijske univerze Davis, prav. Clark v svoji knjigi The son also rises (Tudi sin se bo povzpel) trdi, da je medgeneracijska socialna mobilnost ne le precej manjša, kot smo mislili do zdaj, ampak tudi, da je družba z različnimi socialnimi politikami ne more povečati. V pogovoru za portal Vox Centra za ekonomske raziskave in politike je dejal, da je medgeneracijska mobilnost praktično fizična konstanta, podobna gravitaciji. »Če za ekonomsko vedo na splošno velja, da je praktično nemogoče karkoli z gotovostjo napovedati, je to ena tistih stvari, ki pa jo lahko enostavno napovemo za vse družbe, kjerkoli po svetu,« je dejal in dodal, da lahko zgolj s pogledom na podatke za ljudi iz leta 1800 napove, kje na socialno-ekonomski lestvici bodo oziroma so bili leta 2000. Prednosti, ki jih prinaša rojstvo v neki družini, po njegovih ugotovitvah izpuhtijo šele v desetih ali petnajstih generacijah.

Njegove ugotovitve so tako precej podobne ugotovitvam italijanskih raziskovalcev in slikajo precej črno sliko. Napeljujejo namreč k zaključku, da se proti zakoreninjenosti socialnih statusov družbe s socialnimi politikami ne morejo boriti. Clark sicer za mnoge kontroverzno meni, da dedovanje socialnega statusa ni slabost, ampak prednost družbe. Trdi namreč, da so tisti z vrha dohodkovne in premoženjske lestvice tja splezali s trdim delom in pametjo, ne pa morda zato, ker je sistem ustrojen v korist bogatejših. Največja slabost večine študij o medgeneracijski mobilnosti je po njegovem mnenju ta, da zajemajo zgolj dve ali največ tri generacije, zaradi česar je vpliv »jabolk, ki padejo daleč od drevesa«, precenjen. Na primer otroci, ki zapravijo dediščino svojih staršev, ali pa reveži, ki postanejo milijonarji.

Še bolj kontroverzno kot glavna hipoteza knjige o fizični konstanti pa je bržčas njegovo politično sporočilo, da bodo bogati ostali bogati oziroma postajali še bogatejši ne glede na to, kako bo družba ukrepala. Delu družbe je usojeno biti in ostati elita, ne glede na ustroj družbe. Ali torej distributivne politike držav nimajo nobenega pozitivnega učinka pri spodbujanju socialne mobilnosti? Clark pravi, da redistribucija dohodka od bogatih k revnim elite ne bo zvlekla k povprečju, da pa je redistribucija dohodka od bogatih k revnim koristna oziroma povečuje splošno blaginjo ob nizkih ekonomskih stroških. Slaba novica za vse tiste torej, ki menijo, da je s progresivnimi davki in drugimi distributivnimi politikami mogoče obrzdati bogato elito.

So mit tudi skandinavske sanje?

Gregory Clark tako razmišlja drugače kot večina raziskovalcev, ki proučujejo medgeneracijsko socialno mobilnost. Gre še korak dlje. Po njegovem mnenju je socialna mobilnost precenjena tudi v državah, za katere velika večina raziskav kaže, da so zelo mobilne. Na primer skandinavske države. Eno glavnih novejših dognanj je visoka korelacija med dohodkovno neenakostjo in socialno mobilnostjo. Manjša kot je dohodkovna neenakost, večja je socialna mobilnost. Ni še jasno, če in v katero smer deluje kavzalnost in ali bi zmanjšanje dohodkovne enakosti zmanjšalo ali povečalo socialno mobilnost.

Clark na primeru Švedske postavlja hipotezo, da je Švedska družba prav tako socialno nemobilna kot ameriška ali britanska. To dokazuje z analizo plemiških družinskih dinastij in priimkov iz poklicev, ki zasedajo vrh socialno-ekonomske lestvice (odvetniki, zdravniki, akademiki). S primerjavo statusa družinskih dinastij z vrha dohodkovne lestvice med letoma 1700 in 2012 je ugotovil, da so družinske dinastije, ki so predstavljale elito leta 1700, še danes elita in se povprečju družbe približujejo izjemno počasi. Ker, kot pravi, ni pretirano trdnih dokazov, da se je mobilnost v družbi v zadnjih dveh, treh generacijah v primerjavi z predindustrijsko dobo povečala, je mogoče tudi sklepati, da švedske socialne politike niso imele omembe vrednega vpliva na socialno mobilnost.

Trditev je skorajda bogokletna, saj skandinavske države veljajo za vzor in antipod ameriškemu ustroju družbe z manj sociale, več trga in visoko dohodkovno neenakostjo, ki se vse bolj interpretira kot neuspeh družbe. Clark meni, da je dolgotrajno ohranjanje socialnega statusa skozi več generacij plod dejavnikov, ki vplivajo na oblikovanje in delovanje družin, in da so morda ti dejavniki tako specifični, da jih z javnimi politikami enostavno ni mogoče spremeniti. Javne politike, kot so zagotavljanje širokega dostopa do izobraževanja vsem posameznikom, ne glede na finančni status staršev, tako naj ne bi bistveno povečevale socialne mobilnosti.

Trditev je skregana z vso konvencionalno logiko. Izobrazba je namreč ključen sestavni del človeškega kapitala, ta pa odločilno vpliva na dohodke posameznikov. Po podatkih Organizacije za ekonomsko sodelovanje in razvoj stopnja izobrazbe staršev močno zaznamuje izobrazbene dosežke otrok in posledično njihove dohodke. V južnoevropskih državah in v Veliki Britaniji imajo posamezniki, ki odraščajo v bolj izobraženih družinah, za 20 odstotkov višje plače kot tisti, ki so odraščali v povprečno izobraženih družinah. Tisti, ki so odraščali v manj izobraženih družinah, pa imajo za 16 odstotkov nižje plače. Ker se prednosti in slabosti prenašajo skozi več generacij, ima dostopnost do izobrazbe ključen pomen za povečevanje socialne mobilnosti. Vsaj tako meni in ugotavlja pretežni del sveta.

Gary Solon z državne univerze v Michiganu, ena glavnih referenc proučevanja medgeneracijske mobilnosti, opozarja, da Clarkovih hipotez o visoki medgeneracijski nemobilnosti po vsem svetu ne potrjuje praktično nobena študija. Skupino raziskovalcev pod vodstvom ekonomista s Stanforda Raja Chettyja je Clarkova knjiga tako razburila, da so kot odgovor nanjo opravili dodatno analizo socialne mobilnosti v ZDA na podlagi priimkov, kot jo je opravil Clark. Le da so v nasprotju s Clarkom, ki je proučeval le redke priimke, oni proučili vse in ugotovili, da je socialna mobilnost v ZDA precej višja, kot navaja Clark. Solon nas tako tolaži, da univerzalni zakon medgeneracijske socialne mobilnosti ne obstaja oziroma da so družbe različno mobilne. Švedske sanje tako morda le niso mit, kot kontroverzno trdi Clark.