Prav je, da se vsak vpraša sam. Zanesljivo prihaja čas, ko nas bodo natančno izprašali, kot smo mi spraševali naše dede o tisti vojni pred sedmimi desetletji. Vsakdo naj počasi pripravi vse podatke, dokumente, pogovori naj se z morebitnimi pričami, soborci in najde naj si čim več za druge obremenilnih spominov. Ker je zgodovinsko dokazano, da je napad najboljša obramba. Če vas namreč kdo obtoži, da ste osamosvojitveno vojno preživeli v gostilni, ga vi ovadite, ker ni bil zraven. Slovenska zgodovina pomni, da je bilo in je in bo v naših gostilnah največ junakov. Za šankom so se dobivale bitke, urejala sta se gospodarstvo in politika, tam se je rodil »aufbiks« kot praoče vseh bitk in zmag, ki smo jih že in jih še bomo dosegli.
Jasno je, da bi marsikdo dal vse, da tega junija sploh ne bi bilo. Da mu ne bi bilo treba niti pomisliti, kje in kako se je skril, kako ga je bilo strah zase in za družino in kako je bil negotov glede tega, kaj bo. Kajti potem se je izkazalo, da je bil prav on edini tak – vsi drugi pa s(m)o bili heroji in s(m)o revam in strahopetcem izbojevali to naše blagostanje, medsebojno razumevanje in seveda rešitev izpod jarma bratstva in enotnosti. Kot pred desetletji se je vsak junij do letošnjega večalo število tistih, ki so za vse to zaslužni, in moteče je morda le to, da je bilo bitk krepko premalo za vse heroje, ki so nam prinesli državo, ki je dejansko nismo vredni. In zdaj – četrt stoletja je lep okvir – bo končno moral vsak vsaj pri sebi in morda javno natančno pojasniti in dokazati svojo vlogo, svoj delež, svoj prispevek. Ta proces bo trajal (po zgledih naših dedov) desetletja. In resnic in inačic bo toliko, kolikor hočete. Nekoč bomo (ali bolje: bodo) končno le zadihali osvobojeni samih sebe in svojih zmag.
P. S.: Tudi sam se želim očistiti bremena, da nisem postal junak. Tiste dni sem bil v službi kot vsak dan prej in potem. Pri Tržiču sem se sprehodil med vozili sovražne vojske. Pod mejnim prehodom je na naju z novinarskim kolegom vojak tuje vojske meril s puško in grozil. Z dvema novinarskima kolegoma sem se odpeljal poročat o letalskem napadu na Brnik. Pri polni hitrosti nam je cesto prekrižal lokalni firbec in kolega mu je rešil življenje tako, da smo mi pristali v obcestnem drogu. Prihiteli so teritorialci ali policisti iz bližnjega gozda, rešilec pa nas je vse tri odpeljal v vojaško bolnišnico, ki je bila v kranjski porodnišnici. Dva sva kmalu odšla domov, novinarski kolega je bil operiran. Naslednje dni sem po svojih močeh poročal o vojni na Gorenjskem. Priznanj in nagrad nisem dobil, le zakaj bi jih? Morda zato, ker sem eden redkih moških, ki je legel v bolniško posteljo v porodnišnici? Zdaj me je ob vseh herojstvih, ki so se takrat zgodila in se bodo po četrt stoletja zgodila na novo, malo sram. Nič zgodovinskega nisem spravil iz sebe. Se je pa takrat rodila naša država.
