Režiser Mark Romanek si je leta 1995 (za takratnih sedem milijonov dolarjev) zamislil film kot podlago izredno uspešne plošče Scream/Childhood, ki je zasedla visoka mesta praktično na vseh svetovnih lestvicah, v Evropi večinoma kar prva. Tudi videospot ima solidno gledanost. Na YouTube ima več kot 55 milijonov ogledov. Spot, ki so ga navdihnili japonske animacije, Kubrickova Odiseja 2001 in delo Jeana Cocteauja Les enfants terribles, se dogaja v vesoljski ladji, kjer Janet in Michael plešeta do onemoglosti, za njima pa se kažejo različne pomembne osebe, z različnimi sporočili. Ima pa videospot, podobno kot skladba sama, tudi Jacksonovo sporočilo vsem, ki so ga kritizirali v času sojenja zaradi pedofilije in zaradi sumljive poroke z Liso Marie Presley. Michael poje, da je utrujen od krivic, ki se mu dogajajo, in da ima dovolj pritiska, ki ga nanj izvaja javnost. Podobne težave je imela v tistem času njegova sestra, ki je leta 2004 na Super Bowl (po naključju) pokazala oprsje.
Bila so še osemdeseta, natančneje 1989, ko se je Madonna oblekla malce starinsko, kot iz dvajsetih, pobožala črno mačko in se z dolgo prižgano cigareto nastavila kameram. Kombineža ali obleka? Ni pomembno, pomembno je, da je na koncu filma, zvezana z verigami, osvojila nabitega lepotca. Režiser David Fincher je zapravil takratnih pet milijonov. In če Madonna v njem moškim kaže svoje telesce, razlaga ženskam svoje umirjeno feministične poglede na svet. »Ne avtomobili ne diamanti niso večni. Potrebuješ močno roko,« namiguje v svoji drugi veliki uspešnici.
Madonnin videospot izhaja iz leta 2002 aktualnega filma o Jamesu Bondu Umri kdaj drugič. Madonna je izvajala naslovno skladbo v filmu. Švedska skupina Traktor, ki je takrat ravno končevala delo s skupino Prodigy, pa je vse skupaj posnela. V videospotu je kopica scen, ki smo jih videli tudi v filmu: sabljanje, zasliševanje, mučenje… Hudobna Madonna je črna, ko je zaslišana, ko na koncu zbeži v prostost, pa je oblečena v belo. Skladba ni bila velika uspešnica, čeprav je Madonna v filmu odigrala pomembno vlogo sabljaške učiteljice.
V devetdesetih so tisti, ki so imeli denar, za režiserja najeli Marka Romaneka. Snemal je za mnoga velika imena, letos je posnel serijo Vinil in pred tem film Ne zapusti me nikdar. V Bedtime Story se leta 1995 Madonna kopa v dalijevski kopalni kadi. V videospotu je prgišče erotike in veliko psihadelike. Na YouTube ima tehno skladba okoli 3,5 milijona ogledov, na lestvicah prodaje pa ji ni uspelo priti prav visoko.
John Landis je hollywoodski režiser, ki je podpisal tudi filme Blues Brothers, Kolo sreče, Princ odkriva Ameriko in za mnoge najpomembnejši glasbeni videospot – Jacksonov Thriller. In tudi Black or White iz leta 1991 je ostal zapisan v zgodovino, če ne zaradi drugega, pa zaradi mladega Macaulaya Culkina, ki nabije električno kitaro do konca, tako da njegovega očeta katapultira v orbito. »Ni pomembno, ali si črn ali bel,« je zapel pevec, ki si je vedno želel biti bel, in se s skladbo po vsem svetu zavihtel na prva mesta.
Najdražji rokerski videospot vseh časov je epska skladba, ki je zgolj zadnji del trilogije, ki so jo začeli s skladbama Don't Cry in November Rain. Komad, ki traja več kot devet minut in je razdeljen na kopico delov in različnih solističnih delov, je leta 1993 posnel angleški režiser Andy Morahan za štiri milijone dolarjev. Morahan je z Gunsi sodeloval še pri šestih projektih, treba pa je vedeti, da gre za mojstra, ki je verjetno posnel največ top videospotov. Seznam umetnikov je dolg: Wham!, OMD, Pet Shop Boys, Ozzy Osbourne, Cindy Lauper, Simply Red, Tina Turner, Bananarama, A-ha, Bon Jovi, AC/DC…
MC Hammer se v patetičnem videospotu leta 1999 predstavi kot naslednik Jamesa Browna, ki prav tako nastopa v videospotu. Hammer ga imenuje boter, Brown pa njega krščenec. Brown se odloči, da je lahko njegov naslednik, in potem gre MC Hammer z ekipo na oder in vžge. Dobesedno. Videospot v treh verzijah – 15 minut, 11 minut in pet minut – je režiral Rupert Wainwright, sicer bolj znan kot televizijski režiser. Skladba 2 Legit 2 Quit je na lestvicah dosegla kar nekaj velikih uspehov. Predvsem v Ameriki, kjer je bila na Billboardovi lestvici peta.
Angleška režiserka Sophie Muller je tako rekoč hišna režiserka ameriške pevke in igralke Gwen Stefani, čeprav je v preteklosti še več delala z Eurithmics, pa tudi z Rihanno, Pink, Garbage… Letošnji videospot, ki naj bi Gwen katapultiral med največje, je bil drag, se pa skladba, tako kaže pogled na lestvice, ni prebila prav na vrh. Skladba je poslušljiva, videospot pa se ne zdi nič posebnega, Stefanijeva poplesava od prizorišča do prizorišča, od kičastih frizerskih salonov do barov in vse skupaj konča s skupinskim kotalkanjem.
Leta 1998 se je moštvo s skladbo Zmaga povzpelo na 19. mesto. Režiral je Marcus Nispel, ki je zapravil takratnih 2,7 milijona dolarjev. V tistih letih je Nispel snemal videospote za najbolj znane svetovne muzikante: od Mariah Carey do Eltona Johna, zadnja leta pa snema celovečerce, najraje grozljivke. Skladba hiphoperja Puff Daddyja Victory je znana tudi kot zadnja, ki jo je napisal The Notorious B.I.G., preden so ga v Los Angelesu neznanci ustrelili.
Mariah Carey je v videospotu iz leta 1999 žalostna, ker je fant ne mara, zato gre s prijateljicami v kino, kjer srečajo njenega bivšega z novo. Pozneje na stranišču premlati njegovo novo žensko in tipu polije kokakolo po hlačah. Zelo povprečen videospot je režiral Brett Ratner, prav neverjetno, če vemo, da gre za človeka, ki se lahko pohvali s filmi, kot so Možje X – Zadnji spopad, Rdeči zmaj ali Oropaj bogataša. Skladba Heartbreaker se je leta 1999 izvrstno odrezala na ameriških lestvicah. V Evropi pa veliko manj.
