Od vseh bo verjetno najpomembnejši sestanek ameriških centralnih bankirjev, kjer bi utegnil FED z morebitnim dvigom obrestne mere spet nekoliko zaostriti svojo monetarno politiko. Včerajšnji sestanek Evropske centralne banke (ECB) je bil sicer povsem obstranski dogodek, saj se od ECB tokrat ni pričakovalo nobenih dodatnih ukrepov.

V zadnjih dneh pa nekoliko preseneča mirnost delniških trgov. Delniški trgi v zadnjih dneh namreč ne kažejo nobenega strahu in se povrhu še krepijo. Ob tem preseneča, da je bila volatilnost v takšnih obdobjih običajno precej večja, z njo pa tudi previdnost vlagateljev. Da bi trgi lahko mirno lebdeli na dobrih makroekonomskih podlagah, ni povsem upravičeno. Zadnji podatki so bili nekoliko bolj optimistični, na nivojih okoli 50 dolarjev za sodček se je stabilizirala tudi nafta, tečaj dolarja pa okrepil. A vseeno ti podatki le niso bili tako prepričljivo boljši.

V teh podatkih bi lahko FED sicer našel podlago za junijski dvig obrestne mere. Pričakovanja v smeri dviga so se medtem že povečala, vendar pa je nekaj temperature taki odločitvi predvčerajšnjim dodal tudi OECD. Ta namreč v svojih ekonomskih napovedih ugotavlja, da je osem let po krizi okrevanje še zmeraj zelo šibko. Po njihovem mnenju bi se ekspanzivnim monetarnim politikam centralnih bank morale nujno pridružiti še fiskalne ekspanzije držav. Tako bi se nizke obrestne mere izkoristile tudi za povečanje javnih investicij, predvsem velikokrat opevanih infrastrukturnih projektov. Tako na hitro rečeno – vse lepo in prav. Toda fiskalne ekspanzije bi posledično povečevale javni dolg posameznih držav in s tem poslabševale njihovo boniteto, kar bi vodilo v dražje zadolževanje. Javni dolg se namreč v postkriznem obdobju ni zmanjšal, ampak se presenetljivo še vedno povečuje.

OECD je v svojih napovedih istočasno zmanjšal tudi pričakovane gospodarske rasti. Tako se bodo relativna razmerja (javni dolg/BDP) še poslabšala na že obstoječe stanje javnih dolgov, kaj šele, če bi se zadolževanje ob pričakovanih nižjih gospodarskih rasteh držav povečevalo. Prej bi veljalo razmisliti o drugačnih transmisijah poceni denarja v potrošnjo, kar bi okrepilo rast. Ničelne oziroma negativne obrestne mere so še zmeraj samo sladke sanje potrošnikov, torej tistih, ki bi dejansko kaj kupili s poceni denarjem.

Zakaj je poročilo OECD morda v teh trenutkih vredno razmisleka? Ne gre ravno skupaj dejstvo, da OECD svari pred znižanjem svetovne gospodarske rasti in predlaga fiskalne spodbude, FED pa je tik pred odločitvijo o dvigu obrestne mere. Ob tem je pomembno dejstvo, da se je FED v zadnjem času pri svojem odločanju precej naslanjal na eksterne razmere in tako ohranjal ter podaljševal obdobje nizkih obrestnih mer. Domače razmere so mu že pred letom dni mirno omogočale dvig obrestne mere. Zato bo še sedaj toliko bolj zanimivo spremljati dogajanje in retoriko članov FED, ali bodo tokrat eksterne razmere v svetu pustili ob strani in na mizi za odločitev imeli samo domačo ekonomijo in svoje interese.