Občasna obiskovalka Metelkove se je v ponedeljek pred klubom Channel Zero zapletla v prijeten klepet s tremi Sirci, nastanjenimi v bližnjem azilnem domu. Bili so premočeni, na vprašanje, ali se gredo zabavat v klub, pa so odgovorili, da imajo prepovedan vstop. Ker se ji je to zdelo nesprejemljivo, je hotela kupiti vstopnice tudi zanje, a so ji na blagajni zgolj skopo pojasnili: »Ne spuščamo jih noter.« Ko smo poklicali Dejana Dornika iz Channel Zero, ponedeljkovega incidenta ni hotel komentirati, kar je dovolj zgovorno.
Poznavalci metelkovske scene pravijo, da v začetku ni bilo nobenih težav z migranti, potem pa so se začele pojavljati tatvine, spolno nadlegovanje obiskovalk, pretepi pod vplivom alkohola. Tudi drugi klubi v avtonomni coni naj bi bili nenaklonjeni zadnjemu valu azilantov, vendar to informacijo v klubih zanikajo. V gejevskem klubu Tiffany pravijo, da imajo že od nekdaj zelo konservativno politiko pri spuščanju ljudi v klub zaradi homofobnih izpadov, zato vsakemu, migrantu ali domačinu, že na vhodu redarji povedo, za kakšen klub gre.
Osvežitev vrednot
Metelkova ima svoja temeljna pravila obnašanja in vrednote, med slednje štejejo denimo samoorganizacija, solidarnost, netolerantnost do seksizma, šovinizma, do starostne diskriminacije, nasilja, zlorab, tatvin in podobno, in če se našteto dogaja, so takšni obiskovalci ali uporabniki Metelkove nedobrodošli. Zgodovina Metelkove govori, da so jo obiskovali najrazličnejši migranti in tuji turisti, občasno pa je bila predvsem tarča skinheadovskih band. Po drugi strani bijejo svoj boj proti nestrpnosti tudi skupine znotraj avtonomne cone, denimo feministične skupine proti skupinam, ki so seksistične. Na nestrpnosti je seveda treba nenehno opozarjati in kazniva dejanja obsoditi, očitno pa se ta hip kaže tudi potreba po premisleku metelkovcev glede kakovosti sobivanja; da določene »vrednote« ne postanejo priročno sredstvo za upravičevanje lastnih strahov.
Strpnost na Metelkovi pravzaprav nikoli ni bila kar samoumevna, pravijo tisti, ki jo poznajo od začetka; nikoli niso bili zaželeni recimo metadonci, ki iščejo svoj prostor za druženje okrog Metelkove.
Odtis širše družbe
Metelkova je bila med prvimi, kjer se je zbiralo sredstva za proteste na meji, za pomoč beguncem. »Naš skupni cilj je strpna družba, res pa se je pokazala množica malih medkulturnih nesporazumov, ki se v nočnem življenju, oplemenitenem z alkoholom, potencirajo. To zna ogrožati ustaljene programe. Vsi bomo morali biti potrpežljivi pri navajanju na skupno življenje. V okviru avtonomne cone že potekajo pobude, srečanja in komunikacija z begunci,« pravi upravljalec enega od klubov.
Da na neki način vendarle živijo v sožitju, priča tudi primer kuhinje v Infoshopu, kjer se kuha zanje, in tudi sami si prihajajo v avtonomno cono pripravljat hrano. Izkupiček zadnje torkove odprte veganske večerje je šel za nabavo rabljenih koles in ključavnic za ženske azilantke, ki so nastanjene v domu na Viču. Zaradi oddaljenosti azilnega doma od središča mesta so oddaljene tudi od socialnega življenja in priložnosti za kulturno asimilacijo.
Izziv, ki je torej pred Metelkovo, je torej točno tisti, ki je razlog za njen obstoj: vzpostaviti mehanizme, delavnice, oblike organiziranosti, ki bodo novim prišlekom omogočili mehki prehod v družbo.
