Nemški bundestag se je danes s potrditvijo resolucije, ki poboje Otomanskega cesarstva nad armenskim prebivalstvom med letoma 1915 in 1923 opredeljuje za genocid, uvrstil med 30 držav, ki so podobna priznanja sprejele že pred leti. Nemčija s to odločitvijo poskuša razjasniti tudi lastno preteklost. Kot zaveznica Otomanskega cesarstva v 1. svetovni vojni je namreč vedela za poboje, a proti njim ni ničesar ukrenila. Prav to dejstvo je v resoluciji, kjer se beseda genocid pojavi štirikrat, izrecno obsojeno. Turčija zanika genocid nad Armenci, v katerem je bilo z množičnimi poboji in deportacijami ubitih med 800.000 in 1,5 milijona ljudi. Poboji se niso dogajali sistematično, je dolgoletno stališče Turčije.
Repriza lanske pobude
Odgovor Ankare na sprejeto resolucijo je bil takojšen. Sprožil se je pravi diplomatski vihar. Podpredsednik vlade Numan Kurtulmus jo je označil za »zgodovinsko napako«, predsednik vlade Binali Jildirim pa je ocenil, da je njeno sprejetje posledica delovanja armenskega lobija. S podobnimi opisi so sicer turški politiki že v preteklosti opisovali sprejemanje podobnih resolucij, ki so poboje opredelile za genocid. Na konzultacije v Ankaro je bil nemudoma odpoklican veleposlanik Turčije v Nemčiji, nemški odpravnik poslov v Ankari pa je bil pozvan na pogovor na zunanje ministrstvo. Kanclerka Angela Merkel je poskušala zmanjšati napetosti med državama rekoč, da kljub posamičnim razhajanjem odnosi in strateške vezi med državama ostajajo odlični. Resolucijo so pred letom dni v sprejetje predlagali že Zeleni, kot povod za poskus obsodbe genocida pa jim je služil nastop predsednika države Joachima Gaucka ob komemoraciji lanske stote obletnice pobojev nad Armenci, v katerem je tudi sam uporabil v Turčiji nepriljubljeno besedo na g. A v času stopnjevanja begunske krize so resolucijo začasno umaknili iz procedure, saj v pregretem stopnjevanju begunske krize in sklepanju dogovora med EU in Turčijo o zajezitvi migracij niso želeli dodatno zaplesti situacije.
Pobudnik resolucije, poslanec Zelenih Cem Özdemir, ki je sicer potomec Čerkezov v Turčiji, manjšine, ki je bila v času prve svetovne vojne prav tako preganjana, si je s pristankom za umik pridobil tudi zagotovilo CDU, da bodo pozneje skupaj nastopili pri sprejemanju resolucije. Tako si je hotela največja vladajoča stranka ohraniti tudi perspektivo sklepanja morebitne nove koalicije po naslednjih volitvah.
Glasovanje brez političnega vrha
Danes je bila resolucija skorajda soglasno sprejeta. Glasovanju v parlamentu se je izognil vrh nemške politike, ki je bil v preteklih dneh deležen močnih diplomatskih pritiskov turškega predsednika Recepa Tayyipa Erdogana, naj z glasovanjem ne poslabšajo diplomatskih odnosov med državama. Armenski predsednik Serž Sarksijan je po drugi strani nemške poslance rotil, naj ne podležejo pritiskom Turčije in priznajo genocid nad Armenci.
V bundestagu tako ni bilo niti kanclerke Merklove niti podpredsednika vlade Sigmarja Gabriela kot tudi ne zunanjega ministra Frank-Walterja Steinmeierja. Uradni Berlin, ki je vse upe za rešitev evropske begunske politike položil prav v turške roke s sklenitvijo dogovora med EU in Turčija, je namreč zaskrbljen, da bi glasovanje v bundestagu utegnilo imeti negativne posledice prav na turško zavzetost za preprečevanje nezakonitih migracij proti Grčiji. Čeprav vprašanje nepriznanja genocida ni nikjer vključeno v dogovor med EU in Turčijo in je za ohranitev dogovora precej bolj pomembna vizumska liberalizacija turškim državljanom za vstop v schengenski prostor, so posledice današnjega glasovanja za zdaj še nepredvidljive.
