Poleg smrti bolnika po neuspešnem oživljanju, zaradi katere so kriminalisti ovadili dve zdravnici ljubljanske nevrološke klinike, so v UKC Ljubljana sami preiskovali še en primer spora med zaposlenimi ob oživljanju bolnika na isti kliniki. Podrobnosti niso znane, v največji bolnišnici pa pojasnjujejo, da je šlo za nesoglasja na ravni organizacije. V tem primeru je bila reanimacija sicer uspešna – bolnik je preživel.
»To smo reševali s sestanki na ravni klinike in vzročno-posledično analizo, kar je v takih primerih utečen postopek,« so pojasnili. Poudarjajo tudi, da postopek reanimacije s strokovnega stališča v tem primeru ni bil sporen.
Preobremenjeni zaposleni
Ob tem dodajajo, da so imeli na nevrološki kliniki več delavnic za izboljšanja komunikacije, lotili pa so se tudi ugotavljanja vzdušja med zaposlenimi. Lanska anketa med medicinskimi sestrami je na primer pokazala, da si želijo več izobraževanja in da so zelo obremenjene. »Delajo v troizmenskem turnusu in so zaradi pomanjkanja kadra redno razpisane prek polnega delovnega časa,« so pojasnili.
Oddelek nevrološke intenzivne terapije, kjer skrbijo za najhujše bolnike, medicinske sestre v takšnih razmerah tudi precej pogosto zapuščajo. Lani in letos jih je odšlo osem, na novo pa so zaposlili devet diplomiranih medicinskih sester. Zdravnikov pa je na tem močno obremenjenem oddelku danes celo manj, kot jih je bilo pred izbruhom afere v primeru Radan. Namesto dotedanjih šestih še vedno dela le pet zdravnikov, novih pa jim ni uspelo pridobiti. »Kljub več razpisom, tudi mednarodnim, ni bilo primernih kandidatov. Gre za visoko kvalificiran in zelo specifičen kader, izobraževanje pa je treba načrtovati več let vnaprej,« ugotavljajo v ljubljanskem UKC.
Kot smo že poročali, naj bi tudi v zgodnejšem primeru, ki so ga vzeli pod drobnogled kriminalisti, še prej pa nadzorniki ministrstva za zdravje, prišlo do obračunavanja med zaposlenimi ob reanimaciji bolnika. Ta ni preživel, poleg spornega oživljanja pa so kriminalisti ugotovili še sporno premeščanje z intenzivnega oddelka in sporen odstop od obdukcije. V bolnišnici pred tem s strokovnim nadzorom niso ugotovili ravnanja v nasprotju s klinično prakso in standardi. Ob ovadbi so spomnili tudi na lansko presojo, pri kateri je nevrološka klinika mednarodno akreditacijo DNV obdržala, pridobila pa je tudi certifikat skladnosti s standardom ISO 9001.
Ko štejejo sekunde, ne bi smelo biti prostora za prepir
Strokovnjak za varnost in kakovost zdravljenja prof. dr. Andrej Robida opozarja, da se ne gre preveč zanašati na akreditacije in certifikate bolnišnic – šteje to, kako ravnajo v praksi. »Pri vsaki stvari gre lahko kaj narobe. A ker pri oživljanju štejejo sekunde, je treba nesoglasja v tistem trenutku pustiti ob strani in delati po znanih pravilih. Tudi ko se zaposleni med sabo ne strinjajo, kaj bi bilo najbolj prav, je treba sprejeti neko odločitev. Po končanem oživljanju se je treba usesti in se mirno pogovoriti, kaj je šlo dobro in kaj ne. Zaposlene pa je treba natrenirati, da bodo dosledno ravnali tako,« je opozoril.
Hkrati bi bilo treba po njegovem mnenju poskrbeti, da zdravnikom ob nenamernih napakah pri zdravljenju, ki so povezane s sistemskimi vzroki, ne bi grozila ostra kazen. Sedanja zakonodaja takšne primere meče v isti koš s tistimi redkimi, ko nekdo bolniku zavestno škodi. To vodi v prikrivanje napak, v prihodnje pa je ponavljanje sorodnih dogodkov zato težje preprečiti.
Kazenski zakonik za malomarno zdravljenje, ki škoduje bolniku, danes predvideva do tri leta, ob bolnikovi smrti pa do osem let zapora. A sedanja široka definicija malomarnosti, pri kateri posameznik ni dovolj pazljiv, je neživljenjska in zastarela, opozarja Robida. »Noben človek ni pazljiv ves čas. Kljub ostrim zapornim kaznim in jemanju licenc se napake še kar dogajajo. Za vodstva bolnišnic je sedanji pogled nanje najlažji, saj jim ni treba, če je kriv le posameznik, storiti nič. Zakaj ne pomislimo, da s človeškimi napakami ravnamo narobe?« se sprašuje.
