Čeprav namerava zaradi njenega pomena vladna koalicija vodo posebej zaščititi v ustavi, s tem naravnim bogastvom ravna mačehovsko, ko mu je treba nameniti kaj denarja. Prvotnih 1,6 milijona evrov, kolikor je odrinila za urejanje in vzdrževanje vodotokov v letošnjem letu, ni bilo dovolj niti za plačilo vsega predpisanega pisarniškega dela, pojasnjujejo vodarski koncesionarji. Še manj bi lahko s tem denarjem pokrili stroške sicer najosnovnejšega terenskega dela, h kateremu spada dvigovanje in spuščanje vodnih zapornic, pleskanje objektov in maža mehanizmov, pregledovanje terena, izvajanje kontrolnih testov... Povsem pa so se morali koncesionarji odpovedati kakršnim koli večjim posegom v letošnjem letu, pa naj bi šlo za sanacijo še tako nevarne brežine.
Zapornice bodo zdaj delovale
Po marčevski seji državnega zbora, na kateri je poslanec opozicijske SDS Danijel Krivec opozoril na nevzdržno stanje, je sicer vlada za letošnje čiščenje slabih 27.000 kilometrov rečnih strug v državi vendarle odrinila dodatnih 2,5 milijona evrov. A s tem še vedno ni dosegla niti vsote, ki je bila rednim vzdrževalnim delom običajno namenjena v preteklosti (od 7 do 8 milijonov evrov na leto). Po ocenah tako uradnikov iz Agencije RS za okolje kot koncesionarjev pa bi za čiščenje strug in brežin ter druga vzdrževalna dela, ki zmanjšujejo verjetnost poplav, vsako leto potrebovali 25 milijonov evrov.
Z 840 tisočaki, kolikor je zdaj odmerjenih za območje srednje Save, bo Hidrotehnik sicer lahko zagotavljal vsaj obratovanje zapornic in pregrad, preglede terena, delovanje rečno nadzorne službe in manjša nujna vzdrževalna dela. Enako velja za Sočo, za katero je po novem na voljo slabega pol milijona evrov. A na nobenem od obeh porečij koncesionar ne bo mogel odstraniti vseh nevarnih naplavin, zagotoviti pretočnosti vseh strug, čiščenja vseh pregrad, požiralnikov in jarkov..., kaj šele, da bi saniral poškodovane nasipe ali brežine.
Še vedno zmanjka tudi za najosnovnejša opravila
Na območju zgornje Save lahko VGP Kranj zdaj (za zagotovljenih 240 tisočakov) izvede največ tri posege, ki so lahko bili odločilni za zaščito ljudi in njihovega premoženja pred poplavami. »Tak je bil primer obrežnega zidu v Bohinjski Bistrici v začetku letošnjega leta in tak je primer še vedno podrtega zidu ob kulturnem domu v Železnikih, ki ga še vedno nismo sanirali, čeprav poškodba neposredno ogroža življenja občanov. V primeru nesreče bo moral odgovornost prevzeti koncedent (okoljsko ministrstvo, op. p.), ki kljub večkratnim pisnim opozorilom ne zagotovi niti najnujnejšega denarja za sanacijo,« opozarjajo v podjetju.
Tudi okoli 370.000 evrov, kolikor je zdaj odmerjenih za območje reke Mure, bo sicer zadostovalo za obratovanje in upravljanje zapornic ter druge vodne infrastrukture. Toda Pomgrad po besedah tamkajšnjega vodje javne službe Andreja Biroja še vedno ne bo mogel izvesti nobenega ukrepa vzdrževanja ali zmanjševanja poplavne ogroženosti v času visokih voda. »Na območju Mure je treba pokositi sedem milijonov kvadratnih metrov površin. Samo enkratna košnja – brez vsakršne sanacije nasipov, izkopov naplavin, urejanja poškodovanih brežin, sekanja zarasti... – stane približno pol milijona evrov brez DDV,« podatke navaja Biro. In dodaja, da je ob vodotoku, pokošenem maja ali junija, poplavna ogroženost ob jesenskem deževju podobna, kot če se območja sploh ne bi dotaknili.
Ministričino zavajanje
Koncesionarji bi potrebovali skupno 25 milijonov evrov na leto, da bi opravili vsa predvidena in potrebna redna vzdrževalna dela na vodotokih. Toda s tolikšno vsoto bi lahko preprečevali zgolj nadaljnje propadanje vodne infrastrukture, zaradi katere zdaj narašča poplavna ogroženost slovenskega prebivalstva. Ne bi pa mogli odpraviti škode, ki je že nastala zaradi dolgoletnega zanemarjanja in prenizkih vlaganj v vzdrževanje vodotokov v preteklih letih, v en glas opozarjajo koncesionarji. Za ponovno vzpostavitev ustreznega stanja bi vsaj v prvih letih potrebovali še enkrat toliko denarja, torej okoli 50 milijonov evrov na leto.
Zaradi katastrofalno slabe skrbi za poplavno varnost prebivalstva se je na včerajšnji nujni seji parlamentarnega odbora za infrastrukturo, okolje in prostor zagovarjala državna sekretarka z okoljskega ministrstva Lidija Stebernak, ki pa je sledila nastopu svoje ministrice Irene Majcen na marčevski seji državnega zbora. Obe sta namesto o rednem vzdrževanju vodotokov poslancem raje spregovorili o gradnji hidroelektrarn na spodnji Savi in velikih protipoplavnih investicijah v Ljubljani, Železnikih, na Dravi in Savinji, ki jih sofinancira Evropska unija. A nazadnje je Stebernakova poslancem le priznala, da bo ne glede na vse velike projekte tudi za košnjo trave in druga osnovna vzdrževalna dela še pred koncem letošnjega leta vendarle treba najti več denarja.
