Osemnajstletna Viktorija Pospelova je morala že kot najstnica proti svoji volji na pot. V Rusiji, kjer sta imela njena starša manjšo trgovino, je njena družina naletela na težave z mafijo. Grožnje, tudi s smrtjo in posilstvom, so se vrstile, njenega očeta so med drugim zrinili s ceste in ga ugrabili. »Ko smo vse to prijavili policiji, so se nam le smejali. Rekli so nam, naj naredimo prijavo, ko nas bodo ubili.« Ko so šle grožnje čez rob, so zbežali. Najprej v Črno goro, kjer so bili tri leta, zdaj so v Sloveniji, kjer prosijo za mednarodno zaščito, a so na prvi stopnji dobili negativen odgovor.
J. K. Rowling ji je poslala vso zbirko Harryja Potterja
Viktorija Pospelova ima rada knjige in šolo, toda zaradi življenjskih okoliščin se ni mogla redno šolati. V Črni gori na primer nekaj časa ni hodila v šolo, ker ni imela ustreznih dokumentov. Tako zdaj obiskuje šolo za odrasle v zavodu Ceneta Štuparja, kjer končuje deveti razred in se veseli vpisa v gimnazijo Šentvid, pozneje si želi študirati psihologijo ali človekove pravice. Upa, da ji šolanja ne bo preprečila morebitna deportacija iz Slovenije. »V šoli se počutim odlično. Tudi sicer je v Sloveniji v redu, vsaj takrat, ko nisem v azilnem domu. Vzdušje tam ni dobro, a se v azilnem domu vseeno počutim kot doma.« Občutka, da je na Viču doma, ji ne daje prostor, v katerem živi, ampak ljudje, ki jo obkrožajo. Ima prijatelje iz Sirije, Iraka, Afganistana, Nove Gvineje... »Zadnjič je prijatelj iz Sirije skuhal sirsko večerjo, včasih priredim majhen koncert.«
Viktorija Pospelova je glasbenica, poje, igra bobne in kitaro, rada ima blues, jazz in predvsem metal, obožuje Metallico pa tudi skupino Whitesnake, ki bo julija gostovala v Sloveniji. »Ena mojih največjih želja je, da bi šla na ta koncert.« A za to nima denarja. Ravno na dan intervjuja za Dnevnik se je prijavila v oddajo Slovenija ima talent, v prihodnje pa si želi imeti svojo glasbeno skupino.
Pri tem se njene želje še zdaleč ne končajo. Pri srcu ji je literatura. Navdušuje se nad romantiko in angleško književnostjo, zlasti so ji ljubi avtorji Charlotte Brontë, Jane Austen in Honoré de Balzac. Pa tudi modernejše avtorje prebira. Januarja je pisala J. K. Rowling, avtorici Harryja Potterja. »Napisala sem ji, da z družino živim v azilnem domu in da dobimo le 18 evrov na mesec. Prosila sem jo, če mi lahko pošlje kakšno knjigo Harryja Potterja. Po tednu dni mi je poslala vso zbirko, tudi Harryjev klobuk in nogavice.« Želi se ji zahvaliti, a ne prek elektronske pošte, ampak klasične, ki se ji zdi bolj osebna, vendar trenutno nima denarja za kuverto in znamko.
V azilnem domu ji primanjkuje prostora
Ko le najde čas in mir, v roke vzame knjigo in tudi kaj napiše, čeprav je to v azilnem domu težko: »Dve družini živita v eni sobi, zato nimam prostora za pisanje. Nimamo mize, tisto, ki smo jo imeli, smo dali drugi družini. Najtežje je, ker nimaš dovolj prostora in ne moreš biti nikoli sam.« Kljub temu piše kratke zgodbe. »A še niso za objavo, kajti še veliko se moram naučiti.« Piše o težavah najstnikov in homoseksualni ljubezni. »Pri 14 letih sem ugotovila, da sem istospolno usmerjena. V Rusiji geji ne morejo živeti varno. Več jih je imelo težave,« je navedla še en razlog, zaradi katerega se nikakor ne želi vrniti v rojstno državo. Slovenija se ji zdi do istospolnih prijaznejša. »V Rusiji sem prek interneta navezala stik z le nekaj istospolnimi osebami, v Sloveniji jih poznam precej več. Veliko sem jih spoznala v Rogu, kjer sem ugotovila, da sem tudi jaz normalna.« In ne le to. »Zdaj imam dekle, Slovenko.«
Čeprav jo prevzame obup, ko pomisli na prihodnost, tega ni bilo zaznati v besedah, ki so opisovale njeno zgodbo. »Nimam izbire. Na internetu sem prebrala, da če si v situaciji, v kateri ne moreš ničesar narediti, ne jokaj, ampak se smej. Ne jokam veliko, raje kaj ukrenem.« Živeti skuša po načelih, ki krasita njeni zapestji: make love not war (ustvarjaj ljubezen, ne vojne) in viva la liberta (živela svoboda).
