»Nevarno je bilo, dokler so sumili, da sem bil od nekoga poslan, da sem vohunil, snemal,« je po ponedeljkovi vrnitvi iz Južnega Sudana, kjer so ga oblasti prijele na prepovedanem območju naftnih polj, v pogovoru za Dnevnik povedal Tomo Križnar. »Ko pa so začeli razumeti, da sem zgolj potoval k ljudstvu Nuba, da bi jim dostavil vrtalno napravo za iskanje vode, smo se začeli normalneje pogovarjati.« Križnar pravi, da je vrtalna naprava, ki jo prevažajo z dvema tovornjakoma in je vredna okrog 175.000 evrov, nujna za preživetje nubskega ljudstva, ki živi v Nubskih gorah. Če okrog pol milijona prebivalcev tistega območja ne bo prišlo do pitne vode, se bodo morali umakniti iz svojih bivališč v begunska taborišča, opozarja.
Ujetniki političnih interesov
Razložil je še, da je za gibanje po prepovedanem obmejnem območju že pred časom skušal pridobiti dovoljenje pri južnosudanskih oblasteh, a mu ga menda niso mogli izdati. Križnar pravi, da oblast v sosednji državi Sudan od Južnega Sudana pričakuje, da ne bo nikogar spuščal na obmejno območje in nikomur dovolil potovanja čez mejo, saj bi po tej poti lahko iz Južnega Sudana v Sudan prihajala podpora upornikom zoper sudanski režim v Kartumu.
Ne glede na to pa Križnar po koncu deževne dobe, ki bo trajala do oktobra ali novembra, računa na ponovno pot v Južni Sudan – ravno s pomočjo ljudi, ki so ga aretirali. »Pot bomo skušali urediti prek južnosudanske ambasade v Rimu,« je napovedal. Govoril je tudi že s sodelavci evropske zunanjepolitične predstavnice Frederice Mogherini, ki so mu zagotovili, da ga v njegovih prizadevanjih podpirajo. »A so mi rekli tudi, da ne morejo storiti ničesar, da bi pomagali ljudstvu Nuba, ki je ujetnik političnih interesov,« je ogorčen Križnar. »Če Evropska unija ne more storiti ničesar za rešitev teh ljudi, kdo pa lahko?« se sprašuje.
Novinarji velikokrat v zaporu
Naslednjič namerava aktivist s seboj vzeti ženo Bojano Pivk Križnar. Ta je ob njegovi aretaciji s kolegi organizirala reševalno akcijo. Križnar, ki ga je bivanje v zaporu hudo izčrpalo, je povedal, da so tamkajšnje razmere nečloveške in da ujetniki zaradi pomanjkanja oskrbe tudi umirajo. V zaporu se velikokrat znajdejo lokalni novinarji, ki poročajo z območij, po katerih se je gibal Križnar. Zanje so razmere zlasti peklenske. Tujce pa v zaporu obravnavajo nekoliko bolje kot domačine, je pojasnil.
